ŽELIM POSTATI TERORIST; Marko Tomaš

BALADA O PIŠTOLI, KI SANJA LJUBEZEN

Ne vem, ali sem jaz sanjal njo
ali je ona sanjala mene
ali sem samo
sanjal, da sem živ
noseč po svetu oči
bolj nore od črne nevihte
ki pokrije mesto
in nanj odvrže tišino.

Ona je bila Ciganka
ali pa sem bil Cigan jaz
– ali pa preprosto nisva vedela
kdo sva in kaj sva
in nisva vedela, da ni časa
za nemogoče ljubezni
pod nebom, ki je pogosto
težak čevelj na naših tankih vratovih.

Polnih sto let te ljubim,
vendar ne morem prebrati tvoje usode
je rekla
toda lahko jo spremenim
če se slečeva do golega
in stopiva v dež
in ustvariva glasbo in ples
od katerih bo smrt zblaznela.
Tukaj vsi veliko pijejo
in se le malo ljubijo
in dečki se vselej
lotijo igre
z željo, da bi spremenili svet.
Zato so naša mesta žalostna
in zaudarjajo po smodniku
iz tvojega črnega srca.

Vse to je samo neužiten plevel zgodovine.
Neuresničena ljubezen
in strah pred zapuščenostjo.
Tvoja tarča sem
in tvoja zaporniška celica.

Kar sanjač zasanja
nihče ne dosanja.
Kar norec obnori
nihče ne pozdravi.

Tu ni početi drugega
kot razmišljati o smrti.