Deklice

V ključavnici kletnih vrat zaškrta in skozi špranjo vdre jutranja svetloba. Deklica se na hitro spravi v red. Zraven kolovrata ležita dva kupa mehke, lesketajoče se zlate niti. Tako si je oddahnila, da ni prav zbrano gledala, kako je možicu to uspelo. In kar je počel, je počel s silovito brzino, takoj ko je končal, pa je izginil, z njeno dediščino v notranjem žepu suknjiča vred.

Malce jo je ščipalo v želodcu, saj zlata ni spredla sama, seveda, in mar ni bila prav to naloga, ki ji jo je naložil kralj? Tega ne sme nikoli izvedeti, si reče. On, Gregor. Oh, Gregor …

In kako veselo gleda, Gregor, ko z rokami otipa zlata kupa.

»Uspelo ji je,« dahne. »Spredla je zlato.«

Mož je tako čeden in ves svež, medtem ko je sama prava razvalina, seveda. Pa vendar pride k njej, prst položi pod njeno brado in ji dvigne glavo.

Zdaj pa bo, ve, da bo. Zdaj pride drugi del: Snubitev. Zazre se vanjo s svojimi globoko modrimi očmi in deklica ne čuti več razbolenih rok.

»Torej res znaš,« tiho reče. »V resnici si nisem mislil, da je to mogoče, veš. Ampak lepo.«

»Oh,« zavzdihne deklica in zardi. Da njegovi zobje niso tako beli in mu las že kje kaj manjka, sploh ni pomembno. Tako srečna je.

Kralj se odhrka.

»Pravzaprav bi te rad nekaj vprašal. Ali bi …«

In ona že kima. Ker seveda bi, kajne.

»O, resno?« se razveseli kralj.

»Seveda.« … Gregor, reče sama pri sebi, kajti po imenu si ga še ne upa poklicati. Ne še, to še pride.

»Prekrasno! Potem ti bom zvečer dal prinesti pet bal ali pa šest, bo tako v redu? Saj ti bo uspelo, kajne?«

»A?« osupne deklica. »Kaj?«

»Ti ne bo uspelo?«

»Še eno noč?«

»Ja!« prikima kralj.

»Ne!« zmaje z glavo deklica.

»Ne? Pa pravkar si rekla ja. Daj se no malo drži tega, kar rečeš, punca.«

»A… ampak mislila sem …«

»Kaj si mislila?«

»Mislila sem …« Obmolkne. Kaj neki si je domišljala … »Še eno noč res ne bo šlo!«

»Ah!« tiho reče kralj. »Kaj pa, če si tega res zelo želim? Potem boš pa že to naredila zame, kajne, ljubica?«

Ljubica. To pomaga. Prime jo za roko in jo rahlo stisne.

»Av,« reče deklica, saj ji v razbolene dlani zarežejo zajetni prstani. Ampak bolečina malce popusti, ko ji vsak prst drugega za drugim poljubi. In popusti še bolj, zdaj ko se ji smehlja takole od blizu. Ko mu prikima, je še bolj sladek.

»Velja,« reče. »Obljubim, veličanstvo.«

»Oh, kar Gregor mi reci, veš,« reče Gregor. Sname enega od svojih prstanov in ji ga natakne na prst. Na njem je velik kamen. Pa sva le pri drugem delu, veselo pomisli deklica.

A mož je že izpustil njeno roko. In zdaj si ogleduje zlato.