NA TRATI (tv), A. Jus, J. Kocjan

Pod drobnimi prsti Andrejeve poezije se jasneje vidi, da se svetloba vnanjega spočenja v jasminovem popku. Da mehka kopita in bosi podplati masirajo zemljo. Da nas najmanjši sesalci žgečkajo, da bi jih pobožali. Božali. Zvrnímo se torej na prostrano trato, sluhnimo, kaj čmrlj prigovarja čmrljíci, polovimo vdihe za meglo skrite lune, popihajmo v peno, ki rezgeta in se trese, a se v resnici še najbolj peni, se za majhenkast trenutek spomnimo težkastih stvari, pa se spet nato falotasto lotimo sola za fagot, da bo himna postala ringaraja in da bodo dežnikove raztegnjene okončine ulovile jezno nebo, a tudi vrvohodca. Za trenutek postanimo zvezda.

Janina rahla ilustracija se usede na nabrekle kaplje in zdrsi po suhi površini sveta. Svet se tedaj odžene s praga. Na vsem lepem je slišati plivkajoče hrepenenje, čutiti je uhajajoče žarke, ki izdihnejo napetost – prostor tam čez je skoraj breztežen, besede prosojne, koža pastelna, sladka in dišeča. Janina likovna misel podrži zrak, da njen glas nato z ljubeznijo podeli skrivnost: hrup hrup hrup pojenja …

Na trati je majcena knjiga. Pa vendar tako velika.
- Tjaša Koprivec