Prakača Hara

... in že je s pošastno hitrostjo drvela v kozmični ladji mimo planetov in neštetih sonc, hitreje in hitreje, dokler se sonca niso spremenila v svetlobno cev, skoz katero je padala v spiralo... in hipoma je bilo spiralne poti konec, ob strašnem kriku jo je požrla črna luknja, ki se ni pojavila, ampak je pred njenimi očmi dobesedno eksplodirala.

*

Železničar Jovo se je ob dveh ponoči vračal iz službe. Ravno se je spuščal po klancu, ko je nebo prebodel dolg svetlobni šiv. Istočasno se je pod njim, tam blizu mosta, močno zableščalo, kakor da bi kdo za trenutek prižgal tisoč žarnic. Od mosta in vodnega zajetja pod njim je bil oddaljen dobrih sto metrov, zato ga je sij oplazil, po obrazu in rokah ga je močno zapeklo, zaslepilo ga je in zračni puh ga je vrgel nazaj. Ko se je pobiral, je začutil v nosnicah oster, neprijeten vonj. V vodi pod mostom je sičalo, kot da bi kdo rinil v ribnik razžarjeno železo.