Nordijska mitologija

Nordijski miti so pustili globok pečat na pripovedništvu. Tolkien, George R. R. Martin in Marvelovi stripi so le najprepoznavnejši izmed velikanov, ki so navdih črpali iz očaranosti nad zgodbami brezkončnih severnih noči. Z obuditvijo starodavnih nordijskih mitov se je slavni druščini pridružil nič manj odlični angleški pripovednik Neil Gaiman. S severnim sijem osvetljene zgodbe o vilinih in velikanih, bolečih izdajstvih, vzponih in padcih, nanizane vse od stvarjenja pa do strmoglavega padca, je posodobil in jih z izjemno pripovedno veščino iz skandinavskih prostranstev ponesel širom sveta; sedaj uspešno kratijo spanje številnim navdušenim bralcem. 

Gaiman se v Nordijski mitologiji pri snovanju velikega nordijskega panteona drži izvirnih mitov: v njem so Odin, najvišji med najvišjimi, moder, drzen in zvit, Thor, Odinov sin, ki je neverjetno močan, a ne najbolj bister bog, in Loki, sin velikanke, Odinov krvni brat, sicer pa zvijačnež in neprekosljiv manipulator. Gaiman prvinske mitološke zgodbe napne v romaneskni lok, ki se začne z nastankom legendarnih devetih svetov, polnih podvigov božanstev, škratov in velikanov, nevihtnih udarcev Thorovega kladiva in Lokijevih pretkanih ukan. Dogajanje doseže vrhunec v Ragnaroku, somraku bogov in rojstvu novega časa in ljudi.

 V Gaimanovem veščem, s tipičnim angleškim humorjem prežetim pisanjem bogovi oživijo v vsej svoji ognjeviti tekmovalnosti in nagnjenosti k dejanjem, ki jih podžiga strast. Tako se v pradavnih mitih spenja božansko in človeško; tako pomrznjene pustinje spet zadrhtijo od življenja, povzdignjene na prestol mita.