ZBRANE ZGODBE 1, Kurt Vonnegut Jr.

POVSEM PRVIČ JE OBJAVLJENA - po obsegu - natanko polovica vse kratke proze, ki jo je kdaj napisal eden pisateljskih genijev našega časa. V kompletnem izboru besedil – poleg ni zgolj nekaterih nedokončanih ali nadomeščenih – je 98 zgodb. 51 od teh jih imamo zbranih v tej knjigi, 47 pa jih izide konec leta 2019 v drugi knjigi. Prva zgodba je bila napisana leta 1941, zadnja leta 2007. Prvi del vsebuje poleg uredniških uvodov in spremne besede (danes zelo nagrajevanega Davea Eggersa) tematske sklope z naslovi "Vojna”, “Ženska”, “Znanost” in “Romantika”. Razdelke vpeljujejo uredniški komentarji.

Največ zgodb je Vonnegut napisal v mlajših letih, ko si je z njimi lahko služil kruh, saj so polakirane družinske revije tistega časa take zgodbe, s katerimi so poživljale vsakokratno glavno temo številke, dobro plačevale. V 1960. letih, ko je oglaševalski denar ušel k televiziji, se je posvetil pisanju romanov. Zaživa je zgodb objavil samo polovico. Na srečo je imel agenta, ki mu je, kadar je postalo jasno, da kakega besedila ni mogoče prodati, svetoval, naj ga spravi »za zbrana dela, ki bodo objavljena lepega dne, ko boš postal slaven. Lahko da bo do takrat še nekaj časa minilo.«

Zbrane zgodbe, ki sta jih uvrstila in jih predstavljata Vonnegutova življenjska prijatelja Dan Wakefield in Jerome Klinkowitz, so mozaičen prikaz silnega duha, humorja, humanosti in ustvarjalne spretnosti velepisatelja, izid zbirke pa je praznik za njegove privržence, izziv za akademike in slastna vaba za nove bralke in bralce.

Pred vami je prva knjiga vseobsežne zbirke kratke proze, ki jo je napisal Kurt Vonnegut, eden najpomembnejših literarnih velikanov zadnjih stotih let. Je tudi eden najbolj prevajanih tujih avtorjev pri nas, saj imamo v prevodu kar enajst (od vsega štirinajstih) njegovih romanov! Štiri med njimi je prevedel Sovretov nagrajenec Branko Gradišnik, ki je prevajalec pričujočih Zbranih zgodb.

Kot zgodbopisca pa Vonneguta skoraj ne poznamo. Zgodbe, ki jih je večinoma napisal v 1950. in 1960 letih in z njimi pomembno razkrinkaval »ameriški sen«, so zaokrožene v osem tematskih sklopov, vsakega od njih pa uvajajo spremne besede (ljubitelji presenečenj, pozor, nekateri teh uvodov vnaprejpreveč izdajo!). Uvodna  eseja sta prispevala urednika, pisatelj Dan Wakefield ter kritik in profesor angleške književnosti Jerome Klinkowitz; oba sta vse svoje odraslo življenje prijateljevala z genijem. Avtor uvodne spremne besede pa je Dave Eggers, eden najbolj nagrajevanih pisateljev 21. stoletja – sam občudovalec pokojnega Kurta Vonneguta.

Kako da genialni Vonnegut, morda zadnji modri norec ali nori modrec svetovne književnosti, nikoli ni prejel Nobelove nagrade, čeprav bi bil moral vsaj dve – za literaturo in za mir!? Na to nam je odgovoril veliki avtor sam, ko je le malo pred smrtjo z užitkom citiral domnevno norveško reklo, češ da imajo Švedi »za svoje cure kratko mero, za svoj spomin pa dolgo zamero«, in pojasnil, da Nobelove ni dobil zato, ker semu v mladih lačnih letih kot avtomobilskemu zastopniku ni posrečilo prodati niti enega saaba, tako da je švedsko zastopstvo v Ameriki nazadnje moralo zapreti štacuno.

Več o Vonnegutu in o življenju nasploh pa zveste, ko začnete knjigo listati in brati.

Vonnegut je slovel kot romanopisec in družbeni komentator, malokdo pa je vedel, da se je v časih še pred slavo, ki je prišla po objavi Klavnice pet (1969), prebijal in komajda preživljal kot pisec zgodb. Napisal jih je bil skoraj 100, objavljal pa predvsem v 1950. letih, ko je tovrstna literatura kot spremljava in poživitev vsakokratne glavne (in poljudne) teme redno izhajala na pološčenem papirju takrat popularnih ženskih in družinskih lakastih tednikov ali mesečnikov. A prišla so 1960. leta in prinesla vzpon televizije in zamiranje tovrstne periodike, saj so se oglasi začeli seliti na ekrane.

Vonnegut je zaživa nekatere svojih zgodb sicer zbral in izdal v treh zbirkah (od katerih sta si dve po vsebini skoraj enaki). Druge so ostale neobjavljene v knjigi, nekatere celo v rokopisu, ker so jih zavrnile tudi revije. Treba je bilo počakati na njegovo smrt, šele potem sta lahko njegova vseživljenjska prijatelja Jerome Klinkowitz in Dan Wakefield zbrala in uredila gigantsko posthumno zbirko, ki jo bodo Sanje, meneč, da knjigi zadošča njena tehtnost in ne teža, izdale po polovicah. Prvo polovico imate pred seboj, obsega pa 51 zgodb na okoli 600 straneh. Preostalih 47 ali koliko že jih izide leta 2019.