Julija Lukovnjak je mlada slovenska avtorica. Edgar Kaos, človeški fant, ki je edini odrešitelj Inkrematere in bitij, ki ga skrivoma prezirajo, se je utrnil pri rosnih enajstih letih, njegova zgodba pa se je v petih letih razvila v magično epiko na skoraj štiristotih straneh. Prvi del, Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa, je le uvod v veliko, nevarno in razburljivo čarobno popotovanje. Pred izidom prvenca Julije Lukovnjak je nastal tale zanimiv pogovor.

Glede na to, da ste tako mladi napisali svojo prvo knjigo, predvidevamo, da se pisateljica rodi iz bralke. To drži tudi v vašem primeru?

Seveda drži, to imamo v družini. Tudi moja mama je strastna bralka, že ko sem bila majhna, mi je privzgojila bralne navade, in to se ni končalo. Stalno sem starša prosila, naj mi bereta, kmalu sem začela brati tudi sama. Na koncu je to, kot pravite, preraslo v pisanje. Ko si soočen s toliko fikcije, s toliko liki, jih sam začneš skladati v nekaj novega – in na koncu tako morda nastane nekaj smiselnega.

Kaj vam je dalo branje, najprej kot Juliji - bralki, in nato kot Juliji - pisateljici?

Kot bralki zagotovo domišljijo, empatijo, razumevanje likov, smisel za zgodbo, za predvidevanje dogodkov, ki sledijo. Kot pisateljici pa… Zdaj na knjige gledam z drugačnimi očmi. Primerjam svojo knjigo z drugimi, oziroma druge s svojo, opažam določene strukture, besedišče oziroma uporabo besed, opazujem like – zakaj me zanima, kaj se bo z njimi zgodilo in zakaj me nekateri liki sploh ne zanimajo. Opazujem, kako hitro se zgodba razvija, kdaj se morda začnem dolgočasiti, skratka, razvijam nekakšen intuitiven občutek za to, kdaj zgodbo preveč vlečeš, kdaj pa jo razvijaš v nekem normalnem tempu.

Kdo je Edgar Kaos?

Edgar je glavni junak moje zgodbe, serije knjig, ki jih pišem. Je edini človeški lik v prvi knjigi, druga bitja so vilini, čarovniki, zmaji, skratka različna izmišljena bitja. Skozi Edgarjeve oči spremljamo zgodbo, v katero se on nehote vplete in ima v njej pomembno vlogo. Skozi njegov lik se verjetno lažje poistovetimo s tem, kar se mu dogaja - ker je človek. V knjigi veliko razmišljam o tem, kaj je razlika med ljudmi in bitji, ki niso ljudje, kaj je razlika med magijo in tem, da nekdo moči uporabe magije nima. Kaj je tisto, kar nekoga naredi za čarovnika, nekoga pa za človeka, če smo na pogled vsi enaki. Skušala sem odkriti v svoji zgodbi, zakaj je tako, to je tudi nek ponavljajoč element skozi celotno zgodbo.

Koliko časa je nastajala knjiga?

Proces nastajanja te knjige je bil zelo dolg. Začela sem že precej mlajša, bila sem stara okoli 15 let, pisala sem v prostem času brez kakšnega posebnega namena. Dokument se mi je po nesreči izbrisal, pa sem naredila premor od pisanja, nato sem naslednje poletje poskušala še enkrat. Do 17. leta je nastala neka zaključena celota, očitno z nekim potencialom. Pisanje sem poslala  – očitno zelo pogumna in najbrž tudi malo naivna – založbi Sanje, kjer so v mojem pisanju prepoznali potencial. Po pogovorih se je začel reden običajen proces, razčiščevanje, prečiščevanje. Recimo, da je danes to neka verzija, ki je dovolj dobra, da obstaja kot knjiga na fizični polici kot delo nekoga, ki zna – morda - pisati, ne pa neka fikcija, ki jo zabavo piše neka najstnica.

Kaj mora torej imeti človek, poleg domišljije seveda, da napiše knjigo, kakšne lastnosti potrebuje in kaj mora početi?

Potrebuje ogromno znanja, mora se soočiti z različnimi knjigami kot bralec. Ko sem predolgo le pisala in nič prebrala, so se npr. v mojem pisanju začele pojavljati ene in iste stavčne strukture, česar sama nisem opazila. Potrebuješ druge ali tretje oči, ki jim zaupaš. Seveda pa potrebuješ tudi vztrajnost in prizemljenost. Večkrat sem mislila, da sem kaj napisala vrhunsko, pa to ni bilo res. In še potrpežljivost, da počakaš tudi pol leta z nekim besedilom, pa se nato k njemu vrneš in nanj pogledaš z drugačnimi očmi. Verjeti moraš v svoje delo, smiselno se ti mora zdeti, da vlagaš ure in ure dela. Če tega, kar delaš, nimaš res rad, je najbrž bolj smiselno, da svoj trud vlagaš v kaj drugega, kar rad počneš v svojem prostem času.

Kje se prebuja vaša domišljija, kaj jo navdihuje, kaj je njen motor?

Nikoli ne vem, kaj bo sprožilec moje domišljije, lahko se zgodi na vsakem koraku. Lahko zagledam oblak, slišim glasbo, preberem stavek, in si rečem – "O vau! V tem je nekaj, kar lahko nekam sestavim". Opazim v veliko stvareh kaj lepega, kaj uporabnega, vidim nek prizor. Kar opazim, ne morem kar izpustiti, ne da bi postalo gradnik nečesa, kar gradim v svojih zgodbah. Povsod nabiram koščke v sestavljanko. Odprta sem za stvari, ki se dogajajo okoli mene, procesiram jih.

Ste si vi izbrali fantazijski žanr ali si je žanr izbral vas?

Zmeraj sem rada brala fantazijo, rada sem imela fantazijska bitja, svetove, pojave. Najbrž si je kar žanr izbral mene – vedela sem, da če bom pisala, to ne bo o meni, o mojem življenju ali življenju nekoga, ki bi ga lahko srečala na ulici. Realistična literatura ni, kot rečejo, "my cup of tea". Bolje se počutim, ko se potopim v domišljijski svet, če berem, če pišem ali pa, če o njem zgolj razmišljam.

Imate vzornike?

Seveda, moj najljubši avtor je Tolkien. Ne samo zato, ker je bil začetnik žanra, ampak, ker je zgradil enega najbolj trdnih fantazijskih svetov. Prvi je oblikoval zemljevide sveta, ki ne obstaja, razvil je poseben jezik. Res cenim njegovo delo in to, da ga je jemal tako resno. Nekaj lepega je na tem, da tako resno jemlješ svet, ki sploh ni resničen. Današnji moderni "fantasy" se težko primerja z njegovim.

Zakaj mislite, da jev zadnjih letih prišlo do razmaha fantazijske literature, do takšne masovne produkcije?

Prvi vzrok za to je po mojem mnenju Harry Potter, z njim je ta literatura postala produkt, ki prinaša dobiček, zato je zelo promovirana. Drugi vzrok pa je, da ljudje potrebujejo eskapizem in se prek tega tudi povezujejo. Da se ljudje povezujemo med seboj na podlagi tega, kako bi se uvrstili v nekem domišljijskem svetu, torej na neki drugi ravni, se mi zdi lepo. Ne zdi se mi sicer smiselno te literature jemati preveč resno. Ne glede na to, kaj ti je všeč, beri. Je razlika med t.i. "high fantasy" literaturo, v katerega je vloženega precej več dela in truda kot morda v neke moderne "fantasy – romance". Ampak mislim, naj vsak bere to, kar mu ustreza.

Če smo že začeli z Julijo – bralko, še končajmo na tak način. Kakšna mora biti knjiga, da vas navduši?

Moja najljubša stvar so prepričljivi liki. Nanje se ponavadi med branjem zelo navežem, če se mi zdijo zanimivi in če se jim dogaja veliko zanimivega, se mi zdi knjiga dobra. Razočara pa me neprepričljiv, nezadovoljiv konec, takrat je ne morem odložiti z nekim zadoščenjem. Torej, zgoditi se mora veliko stvari, ki morajo biti logične, ne sicer v smislu, da bi vnaprej vedela, kaj se bo zgodilo. Knjiga me mora presenetiti, ampak na tak način, da je še vedno logična. Da na koncu pomislim "O moj bog, saj to je pa ja tako logično, kako da že prej nisem na to pomislila!".

Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa v prednaročilu.