V zadnjih dneh intimnega Pričakovanja davno Prispelega mi, tako kot, verjamem, tudi vama, misli in občutja potujejo k trpljenju in nasilni smrti mnogih, tudi komaj rojenih, v bližini Adamove rane. Tako so nekoč imenovali dolino Mrtvega morja, kjer se Nebo spusti najgloblje proti središču Zemlje. In kjer gosta slanica v katero se izteče reka Jordan spominja na to, kar je bilo nekoč rečeno o človeku, da je namreč sol Zemlje. Lahko mislimo, da gre za samo še en neusmiljen človeški obračun na planetu, kjer na obeh straneh žrtev postaja krvnik in krvnik žrtev, ko prevlada zakon očesa za oko in krvi za kri, za še en neuspeh sveta, da v neposredni bližini Božjega učlovečenja, na miren način poveže ljudi in kulture. A zaradi vsega kar se je dogajalo od zgodnjega dvajsetega stoletja do danes in z globalnostjo spremljanja in zavedanja tega dogajanja, se s tem nasiljem zaključuje krog, ki človeku ne pušča več umika v kolektivno obsodbo ali opravičevanje in zahteva od nas, da sami v sebi, zase in v odnosu do drugih, v odnosu do vsakega živega bitja, poiščemo in najdemo svoj moralni temelj, neodvisno od institucij, predsodkov, političnih kupčij in religijskih dogem.
Naj ponovim zgodbo iz Stockholma.
Bil sem tam kot turist, deset, petnajst let nazaj, spremljal sem svojo soprogo, ki je tolmačila na konferenci. Konferenca je bila posvečena žrtvam nacizma in oba sva bila zgrožena in žalostna, ko so »predstavniki« Židov/Judov s strašno in nedoumljivo ljubosumnostjo na mnoge načine poskušali zasenčiti, omalovaževati in utišati pričevanja predstavnikov drugih narodov, ki so osvetljevala žrtve tega terorja, Cigane, Slovane… Kot, da nihče razen njih nima pravice biti slišan in zastopati žrtve in kot, da bi to kakorkoli manjšalo zločine nad njimi, njihovo trpljenje in usodo. Pa je vendar bilo ravno obratno, s svojim obnašanjem so metali grenko in dolgo senco na strašno usodo svojih rojakov.
Kasneje sva na sprehodu po mestu odkrila spomenik Raoulu Wallenbergu in njegovemu junaškemu reševanju Židov v Budimpešti. Na spomeniku je v mnogih jezikih, tudi v slovenščini zapisano kako "ravna je bila pot, ko so Jude vodili v smrt in kako vijugasta in nevarna je bila, ko so Judje poskušali pobegniti morilcem". Kamnita krogla spomenika predstavlja Zemljo kot celoto, krogla je vedno simbol celote, a besedilo, pa čeprav je šlo za čas v katerem je hkrati množično trpelo in umiralo prebivalstvo na desetine narodov in narodnosti, v njihovih lastnih jezikih, tudi v slovenščini, razlaga tragično usodo Židov/Judov, o njihovi pa molči.
Takrat sem pomislil in sedaj, ko vidimo, kam je to pripeljalo te, do svojega lastnega naroda žaljive predstavnike in nas z njimi in je sredi Berlina lahko aretirano judovsko dekle, ker protestira proti tej izkrivljenosti, in se zaman oglašajo potomci žrtev holokavsta, da smrt njihovih najbližjih ne more in ne sme biti opravičilo za zločine nad drugimi, spet mislim, kako preprosto bi bilo v slovenskem jeziku v sebi potihoma dopolniti ta spomenik, in opomniti vsakega od nas, ko govorimo, vselej na račun drugega, o lastnem trpljenju ali slavi. Kako preprosto bi bilo, če ne bi spoznali in vedeli kako lahka in ravna je v nas pot pristranskosti, maščevanja in zatajitve in kako vijugasta in nevarna je pot, ki vodi proti odpuščanju, pravičnosti in miru. Eno samo črko bi bilo potrebno dodati, črko, ki začenja besedo ljubezen, ljubezen pisano z veliko začetnico, tisto in takšno, ki nikogar ne izključuje in pozablja, ne v žalosti in ne v veselju.
L-judje so trpeli, L-judje so odpuščali, L-judje so upali, L-judje so se veselili.
Naj luč sveti v mraku in gre po korakih, enkrat težkih in drugič, le malo lažjih, v svit Novega jutra.
Vsem nam želim miru v srcu, globoko doživetje Božične skrivnosti in vse dobro v svetlobi Novega leta!
Ira
Jutro v Stockholmu
