Boriški ban

Devojka Roža si je utrnila solze in je povedala: »Nesrečnih sužnjev jok me preganja. Na vrtu sem ravnala miljeno cvetje. Ob kamenitem stolpu se vzpenja v sončnem svetu krasota rdečih in belih rož, v mračnih globinah za kamnitim zidovjem pa ječe ujetniki, trideset sužnjev iz bridkih bojev. Toži se jim za soncem in zrakom, toži se jim za svojci.«

Z grohotom jo je prekinil brat, boriški ban: »Ko se jim hoče zraka in sonca, ustreženo jim bodi. Jutri je krstna slava pobratima Gavrana, na krstno slavo se popeljemo v svilnatih in svetlih kočijah, pa nam ne bo treba vprezati konj in volov, trideset sužnjev vprežemo v kočije, da nas popeljejo na krstno slavo.«

Ogorčenje je spreletelo devojki Roži mlado lice, urno se je z vrčema obrnila iz dvorane.

Dražič kapetan pa je govoril boriškemu banu: »Nikar tako, pobratim dragi! Ni junaško, ko žališ blago srce. In ne misli, da je junaštvo le tam, kjer se bliskajo sablje, kjer padajo glave. Junaštvo je tudi ljubezen in dobrota. Kaj ti pravim, dragi brate, odpri vrata svoje kamnite ječe in izpusti trideset jetnikov! Ali jih izpusti tako, da jih oceniš in se ti odkupijo, še bolje, odpusti jih brez pare dinarja. Nosili bodo slavo tvojega imena po vsej zemlji in bo vsakdo dejal: boriški ban je junak! To ti bo častito junaštvo.«