Behrouz Boochani, avtor Nobenega prijatelja, razen gora: "Nisem samo begunec."

25. januar 2021 6 min branja

Objavljeno v: Knjižne novosti, Novice

Dočakali smo slovenski prevod knjige Nobenega prijatelja razen gora, pričevanje o svetovni politični stvarnosti in človeškem trpljenju. In krik upora. Behrouz Boochani je v knjigi opisal svoje življenje v centru za begunce na otoku Manus v Papui Novi Gvineji. Grozljivi nadrealizem, kot je avtorjevo pisanje poimenoval prevajalec Omid Tofghaini, je ob svojem izidu prepričal žirije mnogih literarnih nagrad. Med drugim je knjiga prejela prestižno nagrado za literaturo, ki jo podeljuje avstralska država Viktorija.

Kdo je Behrouz Boochani?

Kurdsko-iranski pisatelj, novinar, učenjak, kulturni zagovornik in filmar je na teheranskih univerzah dokončal študij političnih ved, politične geografije in geopolitike. Pisal je za revijo v kurdščini Werya, je častni član združenja Mednarodni PEN, prejemnik nagrade Amnesty International Australia 2017 za področje medijev, nagrade za socialno pravičnost simpozija Diaspora, nagrade Liberty Victoria 2018 Empty Chair in nagrade za novinarstvo Ana Politkovska. Redno objavlja v Guardianu, njegovi prispevki pa se pojavljajo tudi v publikacijah The Saturday Paper, Huffington Post, New Matilda, The Financial Times in The Sydney Morning Herald. Je tudi sorežiser celovečernega filma Chauka, Please Tell Us the Time iz leta 2017, sodeloval je pri igri Manus Nazanin Sahamizadeh.

Najbolj pa je v mednarodni javnosti znan kot avtor knjige Nobenega prijatelja razen gora: Zapisi iz Zapora Manus. Avtor pravi, da je zgodba avtobiografska in resnična, a večina oseb v knjigi je povzetih po različnih osebah, so nekakšni sestavljenci in imajo izmišljena imena oziroma vzdevke. Edini izjemi sta avtor sam in njegov prijatelj Reza Barati, prva žrtev nasilja na Manusu.

Boochani je postal mednarodno znan leta 2019, ko je njegova knjiga prejela prestižno nagrado za literaturo, ki jo podeljuje država Viktorija, nagrado ABIA za stvarno literaturo in najboljšo zvočno knjigo leta ter nagrado Avstralije za najboljšo biografijo. Takrat je bil še vedno pridržan na Manusu, njegov status je sodelovanje v izboru za nagrado države Viktorija celo onemogočal. Založnik mu je sodelovanje zagotovil z argumentom, da je avtor begunec, ki spada pod pristojnost Avstralije, zato nima nobene druge domovine, v kateri bi lahko sodeloval v izboru. Nagrade so ponesle sporočilo knjige v mednarodno javnost, odlomke so npr. brali v škotskem parlamentu ob obeležitvi mednarodnega dne zaprtih piscev. Kljub siloviti odmevnosti knjige je Boochani večkrat poudaril, da ga moti, da ga ljudje poznajo zgolj kot nekoga, ki je napisal knjigo o begunstvu. "To je le del tega, kar počnem, sem pisec, ki je bil del svojega življenja tudi begunec", poudarja v intervjujih.

Behrouz Boochani se je kot drugi rodil v družini petih otrok, oba njegova starša sta bila nepismena, družino sta preživljala s kmetovanjem. Odraščal je v majhni vasi v gorovju Zagros, tik ob meji z Irakom. Njegovo otroštvo je zaznamovala iransko iraška vojna, v intervjujih se spominja letal, občutka strahu, lakote. Diplomiral je na teheranskih univerzah Tarbiat Moallem in Tarbiat Modares, po diplomi je ostal v glavnem mestu, pisal za kurdsko revijo Werya in na skrivaj poučeval kurdski jezik. Zastopanje kurdske kulture iranske oblasti razumejo kot subverzivno dejanje in grožnjo iranski državi. Boochani o tem pravi, da v sistemu, ki zanika tvojo identiteto ali načrtuje uničenje tvoje kulture, preprosto moraš reagirati. "Naredili smo vse, kar smo lahko, da smo našo kulturo držali pri življenju". Leta 2013 so politični pritiski dosegli vrhunec. Iranska revolucionarna garda je vdrla v prostore revije Werya, aretirala nekaj njegovih sodelavcev, Boochani pa se je aretacijam uspel izogniti. "Vse so vedeli o meni", pravi danes.

Za pet tisoč dolarjev naj bi ga pretihotapili po zloglasno nevarni begunski poti do Avstralije. Načrt je bil, da bo letel do Indonezije in nato po morju prišel do Božičnega otoka, kjer bo avstralske oblasti zaprosil za azil. V prvem poskusu je čoln potonil v indonezijskih vodah, Boochani priznava, da se je takrat pripravil na smrt. Begunce so rešili ribiči in jih znova predali indonezijskim oblastem. Avtor je iz zapora ušel, se skrival po hotelskih kleteh, stradal, bil je brez denarja. Groza ga je bilo iti nazaj na morje, a izbire ni imel, v Iran se ni mogel vrniti. V knjigi je zapisal: "Vrniti se na točko, iz katere sem začel, bi bila smrtna obsodba".

Drugo potovanje na prenapolnjeni ladji je bilo še hujše, divjala so neurja, ladja je zašla, skoraj potonila. A dosegli so avstralske vode, mornarica jih je pripeljala na Božični otok. V istem tednu je Avstralija uveljavila svojo novo migrantsko politiko. Predsednik vlade Kevin Rudd je izjavil, da bo vsak, ki bo brez vize skušal priti v Avstralijo, tja nikoli ne prišel oz. ne obstal na avstralskih tleh. Vsi begunci so bili tako prepeljani v nastanitveni center na otoku Manus v Papui Novi Gvineji.

"Edini način, da se izognem norosti, ki se je na Manusu začela plaziti vame, je bilo delo", pravi Boochani. Bil je novinar v Iranu, novinar bo tudi tu, je sklenil. V mesecih, ki so sledili, je tako vzpostavil stik z novinarji in aktivisti na področju človekovih pravic. Beležil je primere kršitev človekovih pravic v zaporu, pošiljal jih je prek skrivnega mobilnega telefona medijem ter nevladnim in drugim organizacijam, med njim Guardianu, BBCju, Združenim narodom. Ko se je še bolj opogumil, je začel pisati daljše članke, odlomke, objavljal je govore, dajal intervjuje. S telefonom je posnel dokumentarec o življenju znotraj taborišča. V obdobjih skrajnih varnostnih ukrepov in nadzora je bil prisiljen telefon daljša obdobja skrivati, nekajkrat so mu ga tudi ukradli.

Knjiga Nobenega prijatelja razen gora je tako nastajala hkrati z novinarskimi prispevki, raziskovalnimi poročili, filmom, znanstvenimi predstavitvami, protestnimi govori in zagovori človekovih pravic. V procesu pisanja knjige je Boochani tekste, fragmente (vse v farsiju) pošiljal na neobstoječe številke WhatsApp aplikacije, kar je uporabljal kot nekakšen organizator za svoje misli. Ko je bil s tekstom zadovoljen, ga je poslal prevajalki Moones Mansubi, ta je fragmente združila v poglavja in jih posredovala profesorju filozofije in raziskovalcu Omidu Tofighianu. Razvilo se je sodelovanje, dialog o tem, kako napisati knjigo. Rezultat je bila združitev raznih načinov Boochanevega pisanja, poezijo, prozo, esejistične razmisleke v žanr, ki mu Tofighian pravi grozljivi nadrealizem.

Oblasti na Papui Novi Gvineji so Zapor Manus leta 2017 razglasile za nezakonitega in ga zaprle. A prosilci za azil so v veliki večini ostali ujeti na Manusu, saj se je zdelo, da nihče ni natanko vedel, kaj z njimi storiti. Za Boochanija je vozovnica z otoka postala njegova knjiga – Nova Zelandija mu je zaradi povabila na literarni festival podelila enomesečno vizo. Poleti 2020 je dobil tudi status begunca in enoletno delovno vizo, kar omogoča pot do pridobitve državljanstva. Danes Behrouz Boochani živi in dela na univerzi v Christchurchu kot raziskovalec.