Ljudje se že od malega učimo ravnati v skladu s tistim, kar se zdi sprejemljivo tistim, ki nas vpeljujejo v svet, in razmišljati na način, ki se zdi uporaben in smiseln njim. Veliko večino tega se navzamemo od staršev in vrstnikov, nekaj pa tudi iz vrtca in šole, v zadnjih sto letih pa, ko malo odrastemo, iz radia in z raznih ekranov.

Seveda so tudi vsi ti odrasli, katerih besede in poglede vsrkavamo, bili najprej malčki, in seveda so se tudi oni učili podobno od svojih prednikov. Ta dediščina sega iz roda v rod nazaj do samih korenin človeškega mišljenja. Gre pravzaprav za dve ne povsem enako dolgi korenini, ki segata skozi zgodovinski čas vse do predzgodovine. En krak temelji v primitivnem ali holističnem dojemanju sveta kot vseobsežne celote vseh odnosov, drugi v modernem ali kategorialnem dojemanju sveta kot mnogih vrst sorodnih posameznosti. Prvi naj bi bil temelj predpismenosti, drugi temelj pismenosti (in sicer zgolj črkovne, abstraktne, ne pa tudi piktografske pismenosti – hieroglifov, kitajskih prapismenk ipd.).

Leta 1996 so nevrolingvisti izvedli v večjih svetovnih kulturah naslednji odprti test. (Odprti test pomeni, da je možnih več od enega pravilnega odgovora in da vprašanje ne vsebuje nobenih skritih pasti):

Izmed naštetih štirih predmetov izločite tistega, ki očitno ne sodi zraven.

Ti predmeti so

SEKIRA

LOPATA

HLOD

ŽAGA

Prepričan sem, da ste si zdajle, prejle že vzeli tisti drobec sekunde, potreben za izločanje tega, kar mora po vašem proč.

Torej Imate svoj končni odgovor, kdor pa ga nima, naj še enkrat preleti besede in se odloči ZDAJLE!

Kaj je pokazal test?

V »zahodnjaški civilizaciji« in v vseh kulturah, ki dovolj dolgo privzemajo njene vrednote, velika večina anketirancev izloči HLOD.

V »vzhodnjaški civilizaciji« – ne le v azijskih kulturah, marveč tudi v Rusiji in deloma v slovanskem obrobju, velika večina izloči LOPATO.

Ta razlika lepo ponazarja, da naše zgodnje učenje – ne v šoli, ampak v vseobsežnem izkustvu otroških let – vpliva na to, kako bomo pozneje obravnavali, gledali, videli svet okrog sebe.

V zahodnih učnih sistemih nas – že vse od iznajdbe pisave, torej skozi vso zgodovino – učijo, da je treba ceniti abstraktno vrednost predmeta, učijo nas kategorizirati in analizirati. Ker so zgornji predmeti vsi razen hloda orodje, zahodnjaki izločimo hlod. Neki anketiranec mi je to takole pojasnil: »Ko stopim v Baumax, pričakujem, da bom našel sekiro, žago in lopato na istem oddelku, hlod bo pa kvečjemu zunaj na otroškem igrišču.« V mnogih nezahodnih kulturah pa se otroci učijo iskati povezave in odnose med različnimi predmeti oz. kategorijami: učijo se sintetizirati, povezovati različne reči v celoto odnosov. Takšni so povečini že piktogrami, ki prikazujejo svojo vsebino tako, da postavljajo pojme v novo celoto: tako je recimo kitajska znamenka za vlak sestavljena iz znakov za voz in ogenj. (Podobno so Indijanci žganju pravili »ogenjvoda«.) » «

Na zahodnjaški strani bi bila skrajna oblika sholastika kot logično zacementirana ideologija, na vzhodni pa zen kot logiki neulovljiva, a odrešujoča meditacija. (Odprite na Wikipediji geslo Zen in lahko boste videli, kaj se zgodi, ko ga skušajo opredeliti zahodnjaški sholastiki.[1])

V obeh primerih otrokovo umevanje sveta ne prihaja iz instinktov, ampak se v možganih z rabo (iz poslušanja, ponavljanja, govorjenja, učenja, branja, gledanja) spletajo nevronske povezave, ki mu bodo kot možgansko odraslemu (torej nekako po 13. letu) omogočale, da si bo svet razlagal bodisi s tem, da ga bo analiziral, ali pa tako, da ga bo sinteziral.

D.T. Suzuki v svojih Predavanjih o zenbudizmu podaja imeniten zgled razlikovanja, ko navaja najprej Bašov haiku o cvetlici nazuni:

Ko bolj pogledam,
pod živo mejo uzrem
– nazunin cvetek!

temu v primerjavo pa navede Tennysonovo ABCCAB rimanko:

O, cvet, ki se prižemaš k steni,
izpulil sem te iz razpok,
da mi ležiš v roki cel:
če korenino bi umel,
in kaj vrh stebla cvet pomeni,
bi vedel, kaj smo mi, kaj Bog.

Komentar menda ni potreben.

Sam sem na zgornje testno vprašanje naletel leta 2007 pri opravljanju osebnostnega testa (personality100.com free). Takrat sem ravno pisal humoristično knjigo o Sloveniji (Glava vojvodine Kranjske), pa se mi je test ponudil kot primerno orodje za dokončno (seveda šaljivo) rešitev kvaziakademskega vprašanja o tem, ali smo venetskega ali slovanskega porekla. Če namreč izviramo iz skupne praslovanske skupnosti, od tam prinašamo tisto dispozicijo, ki je kljub prozahodnim reformam Petra Velikega ohranjala ruski Weltanschaung kot ves čas izrazito dvomeč o zahodnjaštvu. Če bi se izkazalo, da v Sloveniji prevladujejo vzhodnjaki (torej tisti, ki ne vedo, kaj naj v tej družbi predmetov počne lopata), bi to pomenilo, da se je neglede na srednjeevropske kulturne vplive, neglede na habsburško vzgojno dediščino in neglede na današnje klanjanje Zahodu v nas ohranil pretežno slovansko-azijski predpismenostni vzorec. Če pa izločamo večinoma hlod, potem smo zahodnjaki oz. dediči Venetov kot »spočetnikov zahodne civilizacije«. Ali, če ne verujete v venetstvo – zahodnjaki par excellence.

Rezultati so bili zares nepričakovani.

Vzhodnjakov je bilo med anketiranci kar 68 %. Samo 30 % je bilo zahodnjakov. Preostala 2 odstotka se nista mogla odločiti, saj sta hkrati sprevidela obe možnosti, in sicer kot povsem enakovredni. (Vzorec = 50)

Malo pozneje sem nekoliko prirejen test ponovil na ustreznejšem vzorcu (>120); tokrat so vzhodnjaki zmagali celo bolj prepričljivo, s skoraj 75 odstotki.

Glede na zgoraj navedeno smo torej Slovenci mišljenjsko in potemtakem življenjsko veliko bolj povezani z Vzhodom kot z Zahodom, veliko bolj z Rusi kot z Američani, veliko bolj z Azijo kot z ZDA.

Rezultati svetovnega testa so bili empirična potrditev intuitivnega dejstva, da možgani človeštva delajo na vsaj dva zelo različna načina. To spoznanje samo po sebi odpira v nas širino do drugih, ki bi sicer ostala zaprta. Test nam kaže, da so v doživljanju sveta mogoče različne rešitve, ki so lahko vse pravilne, čeprav se medsebojno izključujejo. To bo, so si mislili psihologi, ki so izvajali test, samo po sebi izboljšalo komunikacijo, še posebno med vzhodnjaki in zahodnjaki …

Vendar je bil ta sklep pomanjkljiv. »Neizključujočnostno različnost« dveh miselnih sistemov namreč sprejemajo samo vzhodnjaki, ki znajo uzirati odnosno celoto, medtem ko bodo zahodnjaki vzhodnjaško rešitev še naprej doživljali in dojemali kot napačno, nesmiselno, manjvredno, skratka, divjaško, primitivno, »aziatsko«. Kategorična imperativnost zahodnjakom tudi nasploh preprečuje, da bi sploh opazili drugo možnost, medtem ko marsikateri »vzhodnjak« sicer opazi obe, a se mu zdi druga nepomembna.

Najboljši zgled zahodnjaške slepote sem odkril leta 2007 na nekem diplomatskem dogodku v Zagrebu, ko sem skušal tedanjemu ameriškemu veleposlaniku na Hrvaškem Robertu Bradtkeju, sicer bistroumnemu in duhovitemu sobesedniku, s testom o hlodu in lopati predočiti, zakaj se Američani ne morejo sporazumeti z Rusi in Kitajci, a me je samo debelo gledal tudi potem, ko sem mu nazorno (s pantomimskim sekanjem in žaganjem debla) uprizoril drugo rešitev. Šlo je za učinek, ki ga ima dobra šala na človeka brez smisla za humor. Njegova ekscelenca je nazadnje olikano, a neprepričano prikimala: »Vidim, da so žaga in sekira in deblo v tem primeru nekako skupaj, a še vedno so očitno na nasprotnih si straneh: orodji sta aktivni, hlod je pasiven, orodji napadata, hlod se brani oziroma bi se branil, če bi bil živ. Strinjal bi se z vami edinole v primeru, če bi šlo za staro locnato žago, kajti v tem primeru bi bila vsemu trojemu do neke mere skupna lesenost – a še v tem primeru hlod, kar se mene tiče, odpade, ker ni pri njem ni nič železnega razen mogoče pozneje kake vlečne klamfe, pri žagi, sekiri in lopati pa imamo železna rezila.«

Kakšno zvezo ima zgornji test s skupno identiteto in usodo Evropske unije? In še bolj z vojno proti Rusiji? In najbolj s slovenskim precepom, iz katerega se ne moremo in ne moremo izviti?

Preteklost hočeš nočeš vpliva na sedanjost, tudi kadar se sedanjost spreneveda in iz taktičnih razlogov preteklost reinterpretira. Pesem Evrovizije ali nogometna Liga prvakov UEFA in podobne ritualizacije evropskih vojskovanj skozi igro in razvedrilo nas lahko hipno zamotijo, a še ko zamaknjeni sedimo pred televizorji, pozabivši na svoje čefurje, žide, bele, črne, rdeče, domobrance, partizane, komuniste … nas ima preteklost v kleščah že s samim tem, da je kdaj že oblikovala naše možgane, zarisala in utrdila sinaptične poti, ki odločajo o tem, kako pojmujemo druge in sebe. Kar je vzhodnjakom sveto, je zahodnjakom poslovna priložnost.

Iz že omenjenega svetovnega testiranja leta 1996 vemo, da imajo »hlodomrzci« (zahodnjaki) veliko večino v vseh segmentih zahodnoevropske, pa tudi srednjeevropske družbe. (Še posebej pa v anglosaški oz. angloameriški različici.)

Presenetljivi slovenski rezultati so bržkone posledica tega, da smo, kakor dokazuje naš arhaični jezik (dvojina!), potomci predpismenih, vzhodnjaških Protoslovanov. V drugih evropskih državah, tudi v tistih  približno iste zemljepisne širine – Avstriji, Češki, Slovaški, Poljski – so se zahodnjakarji kdaj že polastili tudi tistih segmentov, ki se zdijo sicer naravna domena vzhodnjakarjev. Zato evropska demokracija, varstvo okolja in sociala že dolgo niso več rezultante enakopravnega soočanja in vretja idej, marveč preštevanje glasov, rigidna politkorektnost, administratizacija vsakdanjosti, ki si drzne ustoličiti na čelo kontinenta nevoljene in neodpoklicljive komisarke, bankirke in birokrate.

Najbolj opazno se slovensko vzhodnjaštvo vidi v našem dokaj sproščenem odnosu do drugače mislečih, recimo na polju humorja, živega jezika, politične »nekorektnosti«, ki jo toleriramo. Edini slovenski razkol, ki je po vsem videzu nezaceljiv, je dediščina državljanske (in narodnoosvobodilne) vojne 1941–45, a ta je, glej glej, potekala na ločnici med zahodnjaškim (tako nemško-italijanskim kot anglosaškim) in vzhodnjaškim (v tem primeru sovjetskim) modelom. In tredovratnost razkola je potrditev nespravljivosti, ki jo goji kategorialnost do holizma.

Kar se tiče Evropske unije, je treba takoj povedati, da ji tolerance v resnici manjka. Njeni eksponenti se sicer pridušajo, da so zagovorniki različnosti, a ta je posebne vrste – takšna, ki absolutno zavrača vse, ki se ne strinjajo z njenim katekizmom. Pa čeprav so prav ti zagotovo najbolj različni.

Ta alergija je zunanji simptom evropske prisilne zedinjevalnosti. Namreč, Evropa se zdaj že nekaj desetletij načrtno zedinjuje – in razume to zedinjevanje kot unifikacijo po kopitu Evropske komisije – prav iz potrebe, da bi ubežala svoji preteklosti, preteklosti, ki jo je razdirala, ki je združevala ljudstva v »ječe narodov« ali jih razdvajala z »železno zaveso«, jih gnala v kataklizemske etnocide in jih vpregala v neizčrpen bestiarij destruktivnosti. Zahodna Evropa srednjega in novega veka je idejna spočetnica in izvoznica (najraje z ognjem in mečem!) prav vseh oblik družbenega in ekonomskega zla, od trgovine s sužnji in kolonializma pa do koncentracijskih taborišč, imperializma, medicinskih eksperimentov na ljudeh in atomske bombe. Njena skupna identiteta, posebej tista na Zahodu in v Osredju, temelji na izvornih zločinih imperializma, kolonializma in rasizma. Zato pa tudi moramo ven in ven poslušati vse to regljanje o skupnih evropskih vrednotah, ki naj preglasi žalostno in kruto resnico, da so Zahodnoevropci potomci Kajna.

Današnjo vojno »za enotno Evropo«, ki poteka v Rusiji/Ukrajini, lahko mi, ki ne služimo od prodaje orožja in streliva, razumemo zgolj, če se spomnimo miselne delitve človeštva na dva dela. Vojna med Natom in Rusijo je hkrati vojna dveh mišljenjskih sistemov, spočeta iz nuje kategorialcev, da bi ostali le dve kategoriji: oni kot premočni in dokončni osvajalci in izkoriščevalci vsega planeta in vsi drugi kot »breme zahodnega človeka«, v najboljšem primeru kot predmet »moralne in veroučne prevzgoje« po zahodnih merilih, v najslabšem kot nepotreben balast na planetu, ki ga je treba zlepa ali zgrda depopulizirati.

To gledanje izvira iz temeljne slepote kategoristov za nekategorialnost.

Še posebej žalostna je pri tem usoda Slovencev, geografsko ukleščenih prav med zahodnjake (Italijane, Avstrijce) in vzhodnjake (Madžare, Hrvate), zgodovinsko pa odrezanih od nekdanjega poganstva in poznejšega bogumilstva, versko od budizma in taoizma, kulturno od panslovanstva in ilirizma, socialno od izvorne ideje komunizma, razpetih med ločitve in delitve, nasedlih na brezbrežnih analitičnih plitvinah zahodne Evrope. Naša dvojina, nekdaj dokaz čuta za Drugega, je le še slovnična spaka, ki izumira. Naši trije spoli, znova dokaz posluha za našo različnost v tem pogledu, so pod napadom očitkov o seksizmu. Srednji spol se že dolgo maskulinizira, nedvomno pa se bo tudi feminiziral.

Naše prvobitno, konkretistično, primitivno, a življenjsko plemenito vzhodnjaštvo, zatajevano, potlačeno, inhibirano, nas v nezavednem navdaja z depresivnimi občutki o jalovosti življenja in nesmiselnosti sveta, ki si jih bolj ali manj v prazno prizadevamo anestezirati z alkoholom, deloholijo ter brezplodnim pričkanjem med sabo in zabavljanjem čez »une«. Pa vendar imamo Prešerna, in sicer ne le njegove antropofilske Zdravljice, temveč tudi najpogumnejše pesmi o dopuščanju in odpuščanju, v kateri zasramovana, izobčevana in zapuščena mati takole poje svojemu detetu:

Meni nebó odprto se zdi,
kadar se v tvóje ozrem oči,
kadar prijázno nasméjaš se,
kár sem prestála, pozábljeno je.

Vem, pričujoče besedilo se zdi glede na zgodovinska dejstva v sebi protislovno. Mar Stalin, Mao ze Dong, Pol Pot, Hirohito, Causescu itn. ne dokazujejo, da niso vzhodnjaki nič boljši? In ali slovenski razkol in tako težavni boj za spravo ne kažeta v nas kategorialcev brez primere?

Nikakor ne, si drznem trditi, dokazujejo samo, da gre vsak politični sistem, ki temelji na razvrščanju, pa bodisi na klanovskem, plemenskem, kastnem, razrednem ali volilnem, funkcionalno na roko zahodnjaštvu, ki obvlada umetnosti in veščine reduciranja, sortiranja, stratificiranja, ekspropriiranja, interniranja, izoliranja, ignoriranja, (dis)kvalificiranja, cenzuriranja in nazadnje eliminiranja. Kategorikom ni mar celote odnosov, ni jim mar niti ljudi »druge kategorije«. To jim daje silno prednost na področjih, kjer se nagrajuje brezobzirnost – v politiki, ekonomiji, industriji, trgovini, bančništvu … Zato pa so si lahko omislili ali celo prisvojili vse take ustanove, kot so IMF, UN, WHO, pa seveda razglaševalke zahodnjaškega Prav – Associated Press, Reuters, France Press, ki so viri za 99 % vseh pravorečnih novic zahodne hemisfere.

Pragmatiki bi rekli, da so zahodnjaki pač »nosilci zgodovinskega razvoja« in da so vzhodnjaki na kolektivni ravni izgubili bitko že davno, takrat, ko se je začela zgodovina (kajti pred njo smo bili praljudje stotisoče let na svetu, v katerem se Zemlja še ni razcepila na Vzhod in Zahod, še celo Pekla in Nebes ni bila izgnala s svojega obličja).

Z začetkom pisne zgodovine so zahodnjaki prevzeli pobudo in oblast: tisti pračlovek, ki je prvi srečal sočloveka, uzrl v njem drugo kategorijo, ga napadel, ga premagal in si ga podjarmil za sužnja, je bil prvi zahodnjak. Zahodnjaštvo omogoča ekspropriacijo, omogoča izkoriščanje. Omogoča tudi nacizem in rasizem in imperializem – reč je seveda ena in ista, kolonialisti so videli neljudi v prebivalstvu osvajanih dežel, nacisti pa v judih in Slovanih, se pravi v domovini, ki jo je treba očistiti, in v deželah, ki so jih šele osvajali. Ena in ista reč! Kategoriziranje tudi izloča, ne pa da bi le uvrščalo.

Zato je v sistemih, ki niso nagnjeni h kategoriziranju, mogoče reševati kompleksne družbene probleme – spomnite se nedavnega Prigožinovega oziroma britanskega državnega udara, ki ga je Putin razrešil brez prelivanja krvi.

Ne pravim, da ni med zahodnjaško mislečimi tudi veliko častivrednih, poštenih oseb – navsezadnje imam po anketi sodeč enega takega celo v širši familiji – trdim pa, da imajo kategoristi, še sploh pa pridobitneži med njimi, absolutno prednost v politekonomiji, ki vlada svetu vsaj že od začetkov kapitalizma kot posebne rakove rane človeškega miselnega razvoja. Ne vidijo namreč, da je v zaprtem sistemu, kakršen je Zemlja, vsak dobiček tudi izguba, vsaka zmaga tudi poraz, vsako pridobivanje pa izkoriščanje (ljudi in Zemlje). Tako imenovana industrijska rast, na katero je oprt sam pojem kapitalistične blaginje, nas v resnici bliža k prejalislešnjemu koncu bodisi civilizacije bodisi planeta samega, kajti količina skrivnih stroškov (nikoli zares merjenih v enotah zastrupljanja in uničevanja okolja, slabšanja zdravja, spodkopavanja duševnosti, množenja kajnovskih zločinov …) raste eksponencialno, medtem ko se kakovost življenja, če sploh, boljša infinitezimalno. Financializacija in kapitalizacija človeškega življenja terjata od nas, da opravljamo zgolj naloge porabnikov. Vse samo še (u)porabljamo, nič več ne počenjamo sami od sebe, iz svojega veselja in v svoj osebni prid.

Tudi socialno čuteči zahodnjaki med nami, ki danes terjajo »pravično Evropo«, pozabljajo, da je njena socialna blaginja neposredna posledica donedavnega evropskega imperializma, kolonializma in tehnološke agresivnosti.

Drži tudi, da bi morali celo mi Slovenci, ki smo bili sicer ves čas tlačani in hlapci, ne pa kolonialisti, neglede na to že kot uživalci privilegijev, ki jih je Evropi zagotovil njen najprej plenilski, potem kapitalski imperializem, biti dolžni pomagati neevropskim žrtvam izkoriščanja. Čeprav je moje osebno mnenje sicer, da jim najboljše pomagaš, če jih pustiš pri miru in jim ne vsiljuješ svojih »rešitev«. Revež v barakarskem naselju nima nič od dobronamernosti nove urbanistične zakonodaje, ki terja higieno in sanitacijo stanovanjske izgradnje, s tem pa ukinja taistemu revežu, ki nima denarja ne službe, da bi si kupil komfort, že samo možnost dopuščene samogradnje, ki bi ji bil stroškovno in izvedbeno zagotovo kos, saj je izročilno znanje take gradnje nasledil od mnogih rodov! A tako lahko razmišljamo pač samo vzhodnjakarji – zahodnjakarji izženejo domorodce, sezidajo naselje »vila-blokov« in si samo še žvižgajo na poti v banko.

Vzhodnjaki si ne moremo kaj, da se ne bi spraševali, ali ni to, kar se človeštvu vse bolj jasno obeta, pravzaprav ustrezna kazen za naš zločinski talent za upravičevanje svojih norosti in zločinov.

Dokler pa kazen ne pride, si skušajmo narediti življenje malo mehkejše – tako zase kot za druge.

Zato le ven, le ven, v prelepo naravo, s katero si deli ime človekova narava. Za nazuno, po naše »navadnega plešca«, je že prepozno, je pa ravnokar zrasla praprot!

***

Ko je vojna med Natom in Rusijo končno zmrznila, Balkan pa postal replika Korejskega polotoka, sem se lahko spet vrnil k vprašanju Cankarjeve avtentičnosti. Postalo mi je sicer že povsem jasno, da je moj Peti as neobjavljiv. Ampak kaj pa, če bi ga predelal v fikcijo? Slovenistična zgradba je res kot trdnjava – vendar pa nima ingerenc nad beletristiko.

Iz tega mi je potem nastal sinopsis »za dramo, roman ali film«. Seveda je ostal v predalu, ampak to je, sva rekla, lahko celo dobro. Pisano je malo skopo, a se da razbrati, kam taco molim.

Opombe:

[1] Leta 2023 je Wikipedija še obstajala.