[Spremna beseda k knjigi dr. Andraža Terška: Boj za ustavnost in zakonitost]

»Branje Ustave in njeno uresničevanje morata biti govorica Srca in ljubeče prizanesljiva pot k Drugemu, vez Človeka s Človekom, zadeva Svobode, Dostojanstva in Človečnosti, okvir Demokratične Skupnosti.« – Andraž Teršek

»Nič ni resnično, vse je dovoljeno«

Andraž je neodložljivo, pereče nujno pero našega časa. Vodi in usmerja ga zvestoba srčnosti in poštenosti; zvestoba načelom etike in razuma. Podprta s strokovnostjo, izjemno širokim znanjem in izkušenostjo.

Piše in orje tam, kjer je in kjer bi morala biti rodovitna njiva: področje etosa, iz katerega rastejo odnosi, v katerem sveti smisel, v katerem živi zavedanje, osnovano na načelih jasnine, razumevanja, sočutenja in zaupanja vase in drug v drugega, zaupanja v svojo preteklost in svoje prednike ter zaupanja v prihodnost. Govorimo o njivi, ki je neizmernega pomena za rast posameznika in skupnosti, njivi, iz katere poganjajo najlepša drevesa biti; lepote, resnice, pravičnosti. O njivi, ki jo neguje omika, ki jo varuje ustava.

Toda vse jasneje je videti, da ta njiva življenja in človečnosti, zaupanja v načela ustavnosti in temeljnih človekovih pravic, nekomu ni v interesu; postaja obkoljeno in zastraženo območje; območje nezaupanja, strahu, dvoma, celo odkritega prevarantstva in zlorab. Nekomu pač ne ustreza, da svobodno razmišljamo in delujemo, temveč pričakuje, da bomo ne le pohlevno sprejemali, temveč celo spoštovali, da to počenja nekdo drug namesto nas. Samo »znanost« in samo posebej poklicani »eksperti« naj bi vedeli, kako biti, kako ravnati, kaj vedeti in česa ne – četudi brez razumnih (kaj šele znanstveno utemeljenih) argumentov – pomembno je le, da ustrezajo pričakovanjem politične in miselne korektnosti.

Vstop na njivo upanja in zaupanja »nepooblaščenim« torej ni dovoljen. Tudi najboljšim ustavnikom ne, če se niso pripravljeni prilagoditi »razmeram« in pričakovanjem prostaške politične in miselne korektnosti. Nekomu ustreza, da ta njiva ne rodi, ne cveti, da ni spoštovana. Nekomu ustreza, da postane nerodovitna ledina, ki si ne zasluži pozornosti svojih lastnikov – slovenskega ljudstva. Nekomu ustreza, da lastnik nekomu drugemu prepušča vodenje in upravljanje. Nekomu ustreza, da pravna in socialna država postaja fatamorgana – nedosegljiv privid. Nekomu ustreza, da imamo namesto cvetoče omike in srčnosti izkoreninjanje vsakega iskrenega in učinkovitega prizadevanja za odpravo revščine in krivic; da imamo namesto poštenosti in pravičnosti izkoreninjanje suverenosti in samospoštovanja. Namesto uresničevanja ustave imamo izkoreninjanje ustave in demokracije ter zasajevanje privilegijev za tiste, ki so pri tem izdajalskem početju posebno odločni in uspešni. Namesto uresničevanja interesov slovenske kulture imamo uresničevanje interesov velekapitala in rast njegove »kulture«. Namesto nagrajevanja in vlaganja v razvoj skupnosti imamo razvoj skupnosti tujega velekapitala, podrejanje in služenje neetičnim in celo protiustavnim in nezakonitim interesom. Da imamo podrejanje prostaškemu militarizmu in domišljavi, zamotani pravni latovščini, ki posameznikom in skupnosti jemlje pravice, v zameno pa pridobiva neizmerne privilegije. Nekomu ustreza, da posamezniki in skupnosti obdržijo pravico – pravico biti podrejen in poslušen. Posameznikom in skupnosti dopovedujejo in zapovedujejo, da je izguba njihove suverenosti in avtohtonosti pravzaprav blagoslov; da je socialna in ekonomska varnost kapitalskih elit edina sprejemljiva oblika varnosti, celo sreče in radosti. Nekomu močno ustreza, da protiustavnost preglasi in ugaša slovensko ustavo in njena načela.

Kako je mogoče, da so mediji skrb za ustavnost in zakonitost zapostavili in odrinili? Kako je mogoče, da se danes celo boji za ustavnost in zakonitost obravnavajo kot nekaj samo po sebi problematičnega, spornega, politično nekorektnega? Kako je mogoče, da se danes naš stoletni boj za ustavnost, zakonitost in suverenost obravnava ne le kot nekaj nezaželenega, temveč celo nezakonitega, nesprejemljivega, protidružbenega in celo protiustavnega?

Spomnim se, kako me je pred leti mrazilo, ko sem prebiral analize pravnega in ekonomskega stanja v Evropi. Spisali so jih »prvovrstni« analitiki volstritovskih bogov. Čudili so se, koliko »romantike« in »pravljičarstva« je v evropskih ustavah, še posebej v takšnih, kot je Ustava Republike Slovenije. Čudili so se, koliko je nevzdržnih ovir za mednarodno konkurenčnost delovne sile. Koliko nazadnjaških omejitev za razvoj korporacij. Koliko nespoštovanja vsemogočnega kapitala in njegovih interesov, njegovega »prav«. Obenem so se analitiki zgražali, koliko je neodrasle romantike, sentimentalnosti, koliko odvečne empatije, sočutnosti in spoštovanja do revščine. Koliko prizanesljivosti do mrtvih udov družbe: do upokojencev, do brezposelnih, do bolnih in celo do brezdomcev! Koliko odvečnih pravic za delavce, da ne govorimo o nosečnicah in mladih materah: ne teden ali dva porodniškega dopusta, kakor se spodobi v »razvitem svetu«, temveč vrtoglavih 12 ali celo več mesecev! In kako razuzdane pravice so si uzurpirali sindikalisti – celo pravico do stavke brez odškodninske odgovornosti vpletenih! Analitiki so se iskreno spraševali, kako naj Evropa ob takšnih zastarelih ustavah in zakonodajah postane konkurenčna »tehnološko naprednim«. Sočutno so se spraševali, kako naj takšne »države« sploh zaslužijo za svoj obstoj in svoje preživetje. Kje je šele njihov razvoj!

Tako analitiki z Olimpa kapitalizma, potem ko so jim davkoplačevalci širom imperija rešili kožo po »finančni krizi« 2008: spomnimo se cunamija nacionalizacije vrtoglavih dolgov korporacij in bank ter obenem privatizacije vrtoglavih dobičkov na drugi strani. Spomnimo se »slabe banke«. Da bo jasno, kdo je vladar tega sveta, je bilo treba rešitelju – nacionalnim državam in njihovemu prebivalstvu, njihovi ekonomiji in demokraciji – nadeti uzde in plašnice, ga neustrašno zajahati ter odločno pognati v smer brezzakonja, prekzakonja, nadzakonja, navideznega zakonja – edina pot, na katero se družba pohlepa dobro spozna! Ki sebe razume kot vsemogočnega, ki mu je, kakor Bartolovemu Hassanu ibn Sabahu na Alamutu, dovoljeno nič manj kot – vse! »Nič ni resnično, vse je dovoljeno.«

Da bi dogajanje razumeli, je na mestu, da ponovno spomnimo na citat, ki ga je Karl Marx zapisal v prvem zvezku Kapitala: »Ko [kapital] enkrat doseže stoodstotni letni donos, je več ni misli, zakona ali morale, ki bi ga ustavila. Nobenega strahu pred vislicami več.«

Tu smo. Nobenega strahu pred vislicami več. Imamo jezdeca, ki pospešeno nadaljuje z nekaznjivostjo; nadaljuje morilske in plenilske vojne zoper suverena ljudstva sveta. Povzroča milijone žrtev, za katere se ne čuti najmanj pravno odgovornega. Pobija civiliste z droni, ki so – vpričo tisočev osuplih, nemočnih ljudstev – nad vsemi zakoni etike in sveta. Izvaja blokado in nizkotno propagandno vojno zoper Wikileaks in vse žvižgače sveta. S prozornimi lažmi, ki jih brezobzirno pomagajo širiti »množični mediji«. Z lažmi, sprenevedanjem, šikaniranjem, poniževanjem, zapiranjem, preganjanjem in ubijanjem voditelja najpomembnejšega in najuglednejšega medija na svetu (Wikileaks).

In pri vsem tem se Evropa – točneje, EU, ki brez Rusije obsega le polovico zgodovinske Evrope – vede po vzoru starogrške bajke o lepotici Evropi, ki se je dovolila zapeljati in odpeljati pozlačenemu biku – temu bizarnemu ostanku starodavnih idolov, ki domuje na volstritu in hoče vladati svetu. V zameno za svoje telo je od ugrabitelja prejela darilo: brezplačno, konkurenčno delovno silo, neizčrpno reko ponižanih, na tuj račun šolanih in izobraženih beguncev, ki jim je uspelo pobegniti pred vojnim pustošenjem, ki ga na področju Bližnjega in Srednjega vzhoda že desetletja nekaznovano seje zlati bik. Treba jih je bilo le sleči, obrati imetja, ponižati, namestiti v taborišča; tako je EU prejela dvojno darilo: vojsko skoraj brezplačne delovne sile in gigantski odmerek groze, strahu in nestrpnosti za krotenje »svojih« prebivalcev. Reka ponižanih in prestrašenih sužnjev bo pomagala imperiju utirati struge nebrzdanega strahovladja in avtokracije, in tako bo imperij s svojo suvereno, tehnološko napredno korporacijsko organiziranostjo izrinil še zadnje trohice dvoma o tem, kdo je nad Evropo in svetom gospodar!

In deset let kasneje smo tu, kjer smo: slovenska ustava je postala gradbena jama, primerna za naložbo v distopično prihodnost tehnodiktature. Ta naj bi bila konkurenčna tistim iz ZDA, Velike Britanije, Kitajske. Noč in dan dejavni  vrtalni stroji, valjarji, bagerji, buldožerji, žerjavi rijejo, razbijajo in s prostaško latovščino, raztegnjeno na tisoče strani, dekonstruirajo vse, kar diši po demokraciji, neodvisni znanosti, človečnosti, racionalnosti in socialni državi, po vsakršni obliki suverenosti. Korporacije vsiljujejo in lobirajo za nove in nove obsežne zakone, pravilnike, disclaimerje (izjave o nesprejemanju odgovornosti in njenem zvračanju na ramena »uporabnikov«) ter pogoje, s katerimi si zagotavljajo sveto nedotakljivost svojih interesov. Hozana nad demokracijami, ustavami, deklaracijami in konvencijami o zastarelih človekovih pravicah!

Ali je torej slovenska ustava ilegalna in protiustavna? Jasnih odgovorov ni; slišimo le sramoten molk, jecljanje, sofizem. Odgovor slovenske »stroke« je neodgovor. Molk in neodločnost, kakršna pomnimo iz časa kolaboracije v fašizmu. Molk, v katerem se dosledno razmišljanje, kakršnemu je zvest ustavni pravnik prof. dr. Andraž Teršek, obravnava kot nespodobno vedenje neuravnoteženega iztirjenca. Njegova zgroženost kot nebrzdana revolucionarnost. Njegovi protesti zoper kršitve kot nespodobno kričanje. Ugledni profesor ustavnega prava spravlja establišment province Republike Slovenije ob ugled. Kakšna predrznost!

Toda kako je sploh mogoče, da smo prišli tako daleč? Spomnimo se opozorila prof. Jožeta Mencingerja, ki so ga ob odločanju o vstopu v EU mediji razglašali za »evroskeptika«. Mencinger je jasno opozoril: država, ki je monetarno in davčno suverenost prenesla na drugo institucijo – konkretno na Evropsko centralno banko in EU –, je izgubila temeljne atribute državnosti. Posledično po definiciji ni več država, pač pa provinca z omejenimi pristojnostmi.

Pred devetimi, osmimi leti smo se mnogi slovenski kulturniki in aktivisti odločno bojevali proti tajnim mednarodnim trgovinskim sporazumom (TTIP, TISA, CETA in drugi). Črno na belem je bilo, da korporacije želijo vladati onkraj vsake jurisdikcije, onkraj vsakega prava, razen tistega, ki ga snujejo same. Analize, ki so jih naročale institucije EU, so naš aktivizem opredeljevale kot delo »teoretikov zarote«. Danes se o tajnih sporazumih ne sliši več veliko; zdi pa se, da so polno upoštevani in uresničeni; doseženo je soglasje o tem, kaj je znanost in kaj znanost ni terna kateri »znanosti« je treba snovati politiko, ki bo uspešno upravljala na tisočekultur ljudstev sveta. Očitno je doseženo soglasje, ki je nad vsemi zakoni in deklaracijami in demokracijami in ustavami in znanjem in znanostmi sveta. Kdor temu oporeka, je »teoretik zarote«, ki »ogroža zdravje naših babic in dedkov«.

Države, skupaj s svojimi ustavami, vladami in parlamenti, postajajo opombe pod črto v bilancah velekapitala. Ta prizadevno skrbi za to, da bomo res odlično informirani, izobraženi, sijajno revni, trajno zaskrbljeni in prestrašeni, predvsem pa, da bomo – trajno znanstveno zdravi in zaščiteni pred zlom, ki nam ga – kar je podrobno dokumentirano, vendar se o tem ne gre seznanjati in še manj razpravljati – velekapital že dolgo in z zavzeto skrbnostjo pripravlja.

Tu smo. Interesi velekapitala so nad nacionalnimi. Znanost kapitala je nad vsakim suverenim znanjem in tradicijami. Zdaj razumemo, zakaj je ustava odveč. Celo o pravici do samoodločbe, ki je bila naša svetinja od pričetkov narodnoosvobodilnega boja, ni več ne duha ne sluha. Leta 2013 pa so nam, ljudstvu – pod odločnim pritiskom »zaskrbljene ugledne mednarodne poslovne javnosti« –, odrekli referendumsko pravico do odločanja o zadevah denarja in mednarodnih sporazumih. V novem »svetovnem redu« imamo Slovenci pravico vplačevati številne davščine. In molčati.

Toda ni ogrožena le demokracija v Sloveniji: ogrožene so temeljne pridobitve demokracije na vseh območjih, ki si jih je vzadnjem stoletju podredil zahodni imperij. Ogroženi niso le pravni vidiki, ogroženi niso le temelji slovenstva, ogroženi so temelji človečnosti, humanizma vobče. Razpadajo temelji etike in celo zdravorazumske racionalnosti. Omika pač ni nekaj, kar bi služilo bilancam uspeha neoliberalizma. Zato zver velekapitala še posebej natančno meri svoje strele v srce, misel in oko svobodnega človeka. Vendar da bi zadela vanj, ga mora dobro poznati. In koliko je pripravljena investirati v to, nam veliko pove podatek, ki ga je pokazala nedavna raziskava borcev za spoštovanje pravic zasebnosti: Google od vsakega svojega uporabnika v ZDA na vsakih 12 ur počrpa astronomskih 1,2 TB podatkov. Apple se zadovolji s 4,8 GB podatkov na vsakih 12 ur. Na vsakih 12 ur – zakaj le?

Ugibamo: zato, da bi nas razvozlala. In lažje še naprej vozlala.

Na tem mestu ponovno spomnimo na misel Hannah Arendt: ob spremljanju procesa zoper zloglasnega Otta Adolfa Eichmanna v Izraelu je na veliko vznemirjenje in grozo svojih kolegov in prijateljev Judov ugotovila, da je Eichmann po standardih zahodnih družb povsem zgledna, izobražena, situirana oseba, kakršne se v zahodnih družbah daje vsem za vzgled. Pokorno se je držal zakonov svoje države in izvajal navodila.

Danes prevladuje korporativistična miselnost, ki ji je uspelo uveljaviti prevarantsko maksimo, ki pravi, da je nujno in smiselno ubogati in izvajati navodila. Ki pravi, da je ni višje sreče kakor imeti službo za nedoločen čas. Ki vse to pravi v imenu »znanosti«, v imenu »stroke«, v imenu »profesionalcev«. Pridno in dosledno izvajanje je prvi pogoj za uspešnega posameznika in vsako življenje.

Hannah Arendt pa je spoznanje privedlo do nezaslišanega zaključka, da je temeljno gibalo etike v sklepu, ki je koronskemu duhu docela nasproten:

Nihče nima pravice ubogati.

V času, ko je – pod grožnjo nezaslišanega političnega, policijskega in celo vojaškega nasilja – zapovedano vsesplošno izvajanje navodil (»ukrepov«), deluje Hannina ugotovitev revolucionarno. Od nas terja miselni pogum, da podrobno preizprašamo predpostavke in okoliščine domnevne racionalnosti, na podlagi katere se ukrepe šteje za razumne in potrebne. Kaj se torej skriva za pojmom »znanost«, ki naj bi zagotavljala verodostojnost »racionalnosti«, ki je podlaga ukrepom?

Edvard Kocbek je v dnevniških zapiskih sredi narodnoosvobodilne vojne zapisal slutnjo:

»Čutim, da se približuje nova nevarnost, nevarnost novega istenja zemeljske in življenjske resnice z logično resnico sistema. Nastopili bodo novi ekskluzivni izpovedovalci logične resnice, ki bodo bolj izražali posest resnice kakor prevzetost od nje. Taki izpovedovalci postanejo do sočloveka vedno nasilni, preveč samozavestni, kar ošabni, ironični do metafizičnih vprašanj in neobčutljivi za skrivnosti, ki jih noben sistem nikoli ne more uloviti in razložiti.

Od kod ta prevzetnost in ošabnost ljudi, ki so se oprijeli logičnih sistemov? Zakaj težijo logični sistemi v to, da bi pod videzom preprostih principov zakrili kompleksnost resničnosti? Zato, ker se jim v tej razvojni dobi ponuja skušnjav polna priložnost, da dosežejo krepke učinke s spreminjanjem in urejevanjem sveta, in zato, ker se jim ponuja še nevarnejša skušnjava, da človeka ulovijo v razumsko razvidnost, in sicer tako, da zožijo njegovo življenjsko resničnost v le razumljive in spretno uporabljive elemente.«

V času od začetka pandemije je bil razkrit cel niz pogodb in dokumentov, ki pričajo o nedopustni podrejenosti vlad in držav »znanstvenim« korporacijam – konkretno farmaciji. O nezaslišanem izsiljevanju in pogojevanju vlad z naravnimi viri njihovih držav in nebrzdanim zadolževanjem prebivalstev. O tako rekoč brezpogojni imuniteti korporacij in njihovih »produktov«. O »mednarodnih« trgovinskih sodiščih in zasebnih arbitrih kot edinih »pristojnih« zaspore. O tožbah, ki potekajo v strogi tajnosti. Pred nami se razkriva predrzno organizirana zarota proti temeljem prava in demokracije, uperjena pa je zoper vsa ljudstva sveta.

Glede »znanosti« in »znanstvenosti«, s katerima se danes maha na vsakem koraku, se velja spomniti, da imamo ne le pravico, temveč dolžnost dvomiti o tem, kar se nam danes predstavlja za sveto. Te dolžnosti nam ne nalaga le princip, ki je pogoj za obstoj in smisel znanosti, pač pa nam jo nalaga samospoštovanje – spoštovanje do suverenosti lastne pameti.

Znanost je metoda, je orodje spoznavanja: spoznanje samo pa raste šele skozi razum in etos. Metoda je nevtralna, zato je povsem ključno, kakšna je narava in kakšni so nameni bitij, ki z njo ravnajo. Znanstvene metode namreč na mnogih področjih prinašajo različne, neredko celo protislovne ugotovitve.

Tako si je bila, denimo, znanost z »najboljšimi eksperti« svojega časa še pred pol stoletja edina, da je DDT znanstveno dokazano popolnoma neškodljivo čudežno razkužilo, ki bo rešilo svet nazadnjaštva in umazanije: njive in gospodinje bo zaščitilo pred škodljivci, dojenčke in otročičke pa pred zajedavci in boleznimi, celo pred otroško paralizo. Znanost je svetovala, da je treba otroka že zgodaj popršiti  z DDT-jem, pa ga bomo zavarovali pred bakterijami in virusi!

Še dolgo po tem, ko je bil kapitalizem prisiljen pripoznati veljavo usodni smrtonosnosti DDT-ja za žive organizme – trditev, ki je bila dotlej izključna domena »teoretikov zarote« –, ga je veselo prodajal v druge in tretje in četrte države. Ni si mogel kaj, saj je hotel le dobro – svojemu žepu.

Današnji kapitalizem s svojimi vztrajnimi investitorji v vse, kar diši po grozi in strahu, z naložbeniki v vojno zoper zajedavce, viruse in politično nekorektne, nam dopoveduje, da je znanost v teh nekaj desetletjih popolnoma odrasla in da so njihovi naboji zoper hudobne viruse popolnoma neškodljivi.

Kdaj v zgodovini je kapitalizem hotel dobro komu drugemu kakor sebi? Kdaj je hotel dobro ljudem in zemlji? Kdaj je hotel ljudi zaščititi pred čimerkoli drugim razen pred pametjo, zakonitostjo, poštenostjo in doslednostjo?

Skratka, stvari niti slučajno niso tako nedolžne, kot nam jih rišejo Google in množični mediji. To, kako se danes manipulira s pojmom znanosti, natanko ustreza manipuliranju s pojmom boga v mračni inkviziciji in žalostno je gledati, kako današnji »liberali« in celo »skrajni levičarji« nekritično privrženo sprejemajo hostijo z oltarjev novega boga in obenem sodelujejo pri pregonu heretikov ter aktivno in tvorno soustvarjajo orwell-huxleyjevsko distopijo, v kateri postajajo »družbeno sprejemljive« takšne sprevrženosti, kot je vse brezobzirnejša cenzura v medijih, na internetu, v Wikipediji, pri čemer med najbolj prepovedane sodi prav tista znanost, ki ji je uspelo zadržati dostojanstvo in neodvisnost od vplivov interesov kapitala: nepregledno število do nedavna vrhunskih znanstvenikov, med katerimi je več Nobelovih nagrajencev, bivši šef znanstvenikov korporacije Pfeizer, bivši predsednik svetovne cepilske zveze Gavi, izumitelj cepiv mRNA, dr. Robert Malone, itd., spisek je brez konca in se iz dneva v dan širi. Javnosti ostajajo povsem nedostopne tudi številne peticije in deklaracije desettisočev zdravnikov z vsega sveta, nedostopni so jim podatki o tisočih javnih ovadbah in tožbah širom zahodnega imperija, javnost iz »medijev« ne izve ničesar o največjih protestih v pisani zgodovini, ki se zgrinjajo na ulicah Evrope, Amerike, celo Indije.

Protiustavni in nezakoniti ukrepi se vsi po vrsti sklicujejo na »znanost«, ta pa se je izkazala za sijajno deklo kapitala, sanjsko sodelavko za sijajno deklo, sanjsko sodelavko poslednjega zatočišča kapitalizma: religije strahu. Toda ukrepi, ki so se nasilno zavihteli nad ustave vseh ljudstev sveta in nad desetino deklaracij o človekovih pravicah niso od včeraj.

Spomnimo se: farmacija je že dolgo osrednja naložba združenega velekapitala; torej gre za naložbo tiste nesorazmerne moči, ki je pred 90 leti odločno podpirala in vzpodbudila nacizem in mu pomagala shoditi, naložba v nacistično medicino, evgeniko ter idejo nadzora nad zdravjem in boleznimi človeštev. Smetana superkapitala prve polovice 20. stoletja – od Rockefellerja in Henryja Forda do IBM-a, od bančnega kapitala do Bayerja – ob glasni ali tihi, vsekakor pa zavidljivi podpori pretežnega dela zahodne aristokracije in Vatikana (1) – je najodločneje podpirala nacizem in tedaj najnaprednejšo nemško znanost ter njene demoničneprojekte.

Ker »investitorji«, torej očetje in mame nacizma, nikoli niso bili poklicani na zatožno klop mednarodnega sodišča, je bilo seveda vprašanje časa, kdaj bo zver spet dvignila glavo. Potem ko si je 100 let z vojnami in prevarami podrejala vse okoli sebe, je presodila, da je ponovno prišel njen čas. Stopila je iz verig mednarodnega prava, mimogrede zrušila Jugoslavijo, Irak in še nekaj deset držav, pohodila Wikileaks in Assangea – in zdaj je tu z nami: ponosna, srhka, vseobsežna gospodarica nove stare dobe!

Tokrat nastopa brez Hitlerja – ne potrebuje ga več, svoje je odslužil. In čisto v redu služi naprej – kot groteskna figura, ki odvrača pozornost od aktualnega zla. Duh, ki je oblikoval in ustvaril Hitlerja, pa se je potajil v brezosebno brezdušno silo avtoritarnega režima, ki straši in vlada z brezpravnimi ukrepi, neznanstvenimi teorijami, nezaslišanimi lažmi in terorjem ter večmilijonsko vojsko varnostnikov in drugih »zaposlenih«, ki jim ni dovoljeno razmišljati, pač pa le izvajati navodila.

Tudi simbola svastike ne potrebuje več. Dobro ga nadomeščajo še ne »zapacane« avre blagovnih znamk. Malo znano je, da velekapital – prek skrbno netransparentne in v veliki meri anonimizirane lastniške mreže (2) – danes razpolaga z vsaj kontrolnimi deleži v lastniških strukturah upraviteljev blagovnih znamk, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju. Konkurenčnost je zgolj navidezna: odločevalske deleže nadzirajo isti lastniki. Ki se obenem vzajemno posedujejo. Te blagovne znamke, ta zaupanja in zaupanja milijard ljudi danes prevzemajo umazano vlogo, ki so jo nekoč opravljali uradniki, varnostniki in policija kljukastega križa – ob pomoči freikorps: blagovne znamke, druga za drugo, v vseh nakupovalnih središčih imperija kapitala – teh katedralah nove religije, ki se ponašajo z vsakodnevnimi množičnimi obiski – vsak dan pohlevno hipnotično in brez vsake odgovornosti in refleksije ponavljajo navodila ukrepov smrtnikom, kako naj se vedejo, če nočejo »umoriti babice in dedka«. Zastrupljanje z masko je obvezno, cepljenje z najnovejšimi proizvodi najdonosnejše industrije na svetu je najmanjši skupni imenovalec »družbe« in obenem povsem ključno zagotovilo, da ne bomo izobčeni iz nje. Strah je »družbeno« pričakovan in celo zapovedan, razdalja dva metra pa je korak v smeri izolacije, ki je potrebna za lažjo uveljavitev »novega družbenega soglasja« v Krasnem novem svetu.

Mnogi smo slutili, da se bo zgodovina ponovila. Nismo si pa mislili, da na tako sprevržen in hudoben način.

Adolfu Hitlerju sta vzpon omogočili brezobzirna organizacija in napredna tehnologija, osnovana na tedaj najbolj cenjeni nemški znanosti. Vse troje je odločno podpiral prav tisti kapital, ki ga je v svojih delih (davno pred Hitlerjem) analiziral Marx, prepoznal njegovo srhljivo naravo in se proti njemu divje bojeval, zavedajoč se, da gre za intencijo, ki ukinja človečnost in človeka. Klausu Schwabu sta 90 let kasneje vzpon omogočila taisti kapital in taista intenca. Podprta z brezobzirno organizacijo, napredno tehnologijo, osnovano na »napredni« cenjeni znanosti, napovedujeta rojstvo čezčloveka (ang. transhuman).

Toda vprašajmo se, kdaj v zgodovini so bili cenjeni resnična znanost, resnični humanizem, resnična umetnost? Vselej so bili prepoznani z varne, večdesetletne razdalje, ki je omogočala, da niso bili ogroženi interesi vladajočih monopolov.

Epohalen, vendar žal predvidljiv in znova materializiran uspeh kapitala je, da mu je uspelo množice znova na polno spraviti na limanice; jih pripraviti v vero, da zdaj gre pa zares, zdaj je pa vse povsem drugače, kot je bilo, zdaj smo pa res super napredni in grožnja 0,14 % smrtnosti je veliko hujša kakor denimo grožnja uničenja nas, ki tako odgovorno že stoletja usmerjamo življenje na Zemlji, je tudi neprimerno hujša od stotin milijonov sestradanih ljudi, desetin milijonov umirajočih od lakote, da porasta samomorov ter nepreglednega števila umrlih ali prizadetih zaradi cinclanja ne omenjamo, itd. Smrtnost 0,14 % je namreč neizpodbitno dokazana z najsodobnejšo znanostjo, tako kakor je bila pred desetletji neizpodbitno in ob ovacijah zdravnikov naprednega sveta dokazana nalezljiva degeneriranost Slovanov, Ciganov in Židov in tako kakor je sveta inkvizicija z božjo previdnostjo in posvečenostjo znanstveno ugotavljala prisotnost hudiča v osebah, ki so s svojim vedenjem nedolžne ovčice spravljale v zadrego ali celo skušnjavo. Kakor, denimo, nepooblaščene ženščine, ki so s svojimi zvarki in čaranji spravljale v zadrego naše zdravnike, ki so s sodobnimi metodami, s pijavkami in puščanjem strupene krvi, beležili izredno učinkovitost in zaščito pred boleznijo in Satanom.

Takrat nam je spodletelo, toda zdaj gre zares!

Priča smo zgodovinski, epohalni bitki – človek stroj zoper človeka. Bitki, ki se v nasprotju z dosedanjimi vojnami dogaja po vsem planetu. To je bitka, ki se ji lahko zoperstavi samo Njegovo veličanstvo Človek, kot je dejal Ježek.

»Politični absolutizem pritiska na izmučeno Evropo, s slepili in prividi skuša upravljati tega človeka. Še zadnjič hoče vkovati polmrtvega, trudnega človeka, ki nima niti krvi več, da bi krvavel. Potem ko je izsesal moči iz ljudi, jih hoče vladati, usužnjiti.« (Srečko Kosovel: #Človek)

Pero Andraža Terška preizprašuje in razgalja protislovja in pravno nevzdržnost početja »investitorjev v konec demokracije«. Opozarja, da se zasipava nekaj najdragocenejšega. Ustava. Ki ni le skupek črk, temveč je svetlo upanje in zaupanje v prihodnost slovenstva, v prihodnost naše kulture, našega spomina, naše identitete in samobitnosti.

Andraž govori govorico, ki je zapisana v srce slovenske kulture in njene ustave. Njegov zapis je pogosto krik – vendar nadvse upravičeno, saj ustavo preziraje teptajo, ponižujejo in ubijajo. Njegova misel je odločen poziv k prisebnosti, budnosti ter k samoobrambi.

Njegovo delo si zasluži najgloblje spoštovanje vseh domoljubov. Od kod mu vztrajnost in potrpežljivost, da premore natančno branje govorice horror mundi, sprenevedave latovščine, ki se skriva za strokovnjaštvom prostaške jezikavščine neoliberalizma? Slovenci imamo blagoslov, da ga imamo.

Imeti moraš moč, gibkost in vztrajnost slovenskih kolesarjev in plezalcev, da lahko narediš vse tisto, kar Andraž dosega v boju za ustavnost in demokracijo. Njegov angažma je od začetka koronizma osupljiv po obsegu in presunljiv po razkritjih in sklepih. In vendar ostaja brez vsake resne pozornosti tako imenovanih »medijev«. (3)

Andraž stoji v obrambo človeku. Vseh, ki dobro v srcu mislimo. Ki sanjamo, de oblast in z njo čast spet k nam se vrneta.

Kakorkoli že gledamo stvari, eno stvar jasno vidimo; Andraž je v tem boju zmagovit. Skladen ni le s črko ustave, temveč tudi s srcem in duhom, ki sta to ustavo pisala. Tisto, kar taca z valjarji, buldožerji, tanki ... po ustavi in zakonodaji, pa je kolaboracija izdajalcev slovenskega ljudstva in človeka vobče.

Ne damo se. Slovenci smo s knjigo svetili skozi mnoga temna obdobja in svetimo danes na to negotovo stezo, zaraščeno s tisoč nesporazumi, sprenevedanji in lažmi – nazaj k sebi, k prebujenemu, ljubečemu človeku.

Narod si bo pisal sodbo sam: ne frak mu je ne bo, ne talar!

Rok Zavrtanik

Opombe:

(1) James Pool, Suzanne Pool: Odkod Hitlerju denar: tajno financiranje Hitlerjevega vzpona na oblast od 1919 do 1933. Založba Obzorja, 1982.

(2) Znanstvenica in okoljevarstvenica Vandana Shiva v knjigi Ena Zemlja, eno Človeštvo zoper 1 % (Sanje, 2020) veliko pozornosti posveča lastniški strukturi velekapitala.
Glej tudi: 1. dokumentarca neodvisnih britanskih novinarjev: The Spider‘s Web: British Second Empire. 2. dokumentarec avtorja Tima Gielena Who Owns The World?

(3) Zdaj končno razumemo, zakaj je bilo treba v zadnjih desetih letih oklestiti in osiromašiti slovenski medijski in založniški prostor? Zakaj je bilo treba stotine uglednih novinarjev pognati na cesto? Zakaj je bilo črtanih toliko kakovostnih radijskih in televizijskih oddaj in zakaj je vzniknilo toliko prostaškega kiča? Za prostaško politiko in ekonomijo je pač potrebno prostaštvo. Vsako iskreno in dosledno misel in delo pa je treba ali zignorirati, ali pa ponižati in izobčiti. Naporen in dolgotrajen proces, v katerega so »ugledne poslovne javnosti« investirale zavidljivo veliko truda in sredstev. Že drobec te investicije bi zadostoval za odpravo pomanjkanja na vseh kontinentih sveta.

Hinko Smrekar: Liberty – Prosperity – Security (1940)