The store will not work correctly in the case when cookies are disabled.
Politika piškotkov
Spletna stran za pravilno delovanje košarice,nakupnega procesa in ostalih funkcionalnosti uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po strani se strinjate z uporabo piškotkov. Kliknite tukaj za več informacij o piškotkih.
Še eno literarno dete češkega magika postreže z drvečimi besednimi zavojčki. Tokrat nas posrka v sunkovito zgodbo o sijajno uspešnem pisatelju in mladi, v biodimenzijo prebujeni soprogi. Inteligentno provokativno in fantastično humorno čtivo za Vieweghove sledilce.
Bila sta Mojmir in Hedvika. Pisatelj, čigar kariera je drzno pridobivala na hitrosti, in njegova mlada žena, simpatično plaha knjižničarka, ki se je, kot bojda velja za mnoge samičke, želela ugnezditi. In roditi otroka, dva, nemara tri. Tiste čase še ni bila okužena z nebrzdanim liberalizmom ali celo s feminističnimi izstrelki, ki bi ji, denimo, svetovali, naj se emancipira tako, da bo poslej lulala stoje. Potem so se zgodili dom in vrt in otroci. In doula. Kdo bi si mislil, da v predporodnem centru poganja kal, ki bo pisatelja (Sinjebradcač) gladko odpihnila s prvega mesta na vrednostni lestvici.
Duhovita in mestoma osupljivo predrzna Biosoproga (Vieweghova avtobiografska sestavina je v tem romanu bojda neovrgljiva) se sprehaja po robu, ki mu velja zvesto slediti. Zaradi pomenljivih pomežikov, a tudi modrosti.
Mojmir uporno na široko odpre oči, vendar ne znori, samo nekoliko bolj se mora potruditi, da bi obdržal vozilo na cesti. Če ni znorel zaradi tega, ker že dolga leta ženo deli z debelo petdesetletno feministko, ne bo znorel zaradi menjavanja sonca in sence, grenko pomisli.