Rahločutna, dih jemajoče iskrena izpoved matere, ki jo je rojstvo sina stavilo pred preizkušnjo, ki je smela biti radost, trpkost in globoka skrb. Nežno vezene vrstice so poklon življenju v sožitju, v za tančine dobrega izostrenem posluhu … so spomenik milini, predanosti in neizrekljivi ljubezni.
Včasih se od blizu zazreva v oči. Kaj vidi Andrej v mojih očeh, kaj vidi v njegovih njegova mamica? Očki me gledajo, a kot da nečesa ne razumejo, občutim nekakšno pregrado, ki pa se sesuje spričo najinega čustvovanja. Svetlo rjavo-zelenkasti očki izžarevajo predanost in ljubezen, a pogled od blizu ustvari neko napetost, morda celo nelagodje, kot bi hotela prodreti v njegovo dušo, v katero pa niti jaz nimam vstopa. Tisti svet je samo njegov. Ko se odmakneva, se Andrej vedno sproščujoče zasmeje, kot bi bila izpustila ptičko na prostost in bi prhnila v svobodo, v svet, ki je obema znan, domač.
Ta skorajda preiskrena izpoved naše matere naj osvoji srca srečnejših mater in očetov, pa tudi tistih, ki jim je usoda krojila srečo drugače, in naj jih vzpodbuja k vztrajnosti ter obvaruje obupa. Mlade pa, ki kipijo od sreče in zdravja, naj pripravi, da podajo drugačnemu otroku in mladostniku roko, pa naj bo to v šoli, na cesti, na igrišču, na sprehodu, in naj se ne ozirajo za njim s pomilovanjem in pričakujoč, kaj bo nenavadnega počel. To boli. - Dr. Marij Avčin v spremni besedi
SHRANI V VREČKO
Vaša vrečka je prazna.
copyright Založba Sanje 2003-2010