Smrtna kosa
Nenadoma je umrl gospod Fridolin Žolna, vladni svetovalec na razpoloženju. Neizprosna smrtna kosa ga je pobrala baš od obeda, ki ga je užival v krogu neutolažne svoje vdove, dame v najlepših letih z dobro ohranjeno opravo za tri sobe, in sredi hvaležnega potomstva. Zadnje njegove besede so bile, da vence hvaležno odklanja in da prosi tihega sožalja. Položil je žlico na krožnik, si obrisal usta in izdihnil svojo dušo, ki bi jo bilo označiti za plemenito, da ni ustava plemstva ukinila. Nebo ga je vzelo med svoje krilatce.
Rajnki Fridolin Žolna, to sem jaz. Pretresljiva vest o neizprosni smrtni kosi se tiče moje lastne, žal prezgodaj preminule malenkosti in je »smrtna kosa« jako lep izraz. Mislim, da se zaradi same »smrtne kose« izplača umreti in da gre novinarju, ki jo je prvi zapisal, nevenljiva zasluga, pa bi mu šle po avtorskem pravu tudi tantieme od vseh drugih novin, ki se poslužujejo smrtne kose in z njo uspešno dvigajo svoj ugled in nivo.
Smrtna kosa! O, človek, kakor cvetka si na livadi – rdeč petelinček ali rumen petelinček ali moder petelinček! Odreže te smrt kakor kosa rdečo, rumeno in modro cvetko in odrezan usahneš. Posuše se pokošene cvetke, da služijo živadi za krmo. To zahtevajo načela racionalnega gospodarstva.
Pokosila me je bridka smrtna kosa in zdaj me ni več in ni mi treba pozdravljati gospoda inšpektorja Navratila, nič več mi ni treba plačevati naročnine za Dimnikarski vestnik in članarine za Društvo poštnih oficiantinj. Zahvaljena bodi, o smrtna kosa!
Gospoda Navratila pravzaprav ne poznam. Prvič sem ga pozdravil v zmoti, mislil sem, da je nekdo drug. Potem sem ga pa pozdravljal še kar naprej, ker me je bilo sram nehati. Sitno pa je vendarle pozdravljati neznane ljudi, neumno se vidi tako pozdravljanje!
In Dimnikarski vestnik in Društvo poštnih oficiantinj – res ne vem, kako da sem jim postal naročnik oziroma društvenik. Toda plačujem že nad dvajset let naročnino oziroma članarino in ni lahko odkloniti nadaljnjega plačevanja brez tehtnega razloga.
Seveda, zdaj je vsemu konec, ko me je pobrala neizprosna smrtna kosa in mi že sveti večna luč. Jako mi je žal, toda ni pomoči in prizadeta gospoda upoštevaj brez daljnjega obvestila in me črtaj v svojih knjigah!
Sicer ni težko biti človeku mrtev, ako ima prijetno zavest, da ne zapušča za seboj vrzeli. Brez take zavesti seveda je huda smrt.
O moji bratje SHS, o moje sestre SHS, ki ljubite domovino SHS – ko jo ljubite, nikarte je žaliti! In bi jo žalila vaša smrt, če bi zapuščala vrzel. Poslušajte me, ki vam kličem, rešen zemeljskih spon, z one strani groba: Vse svoje dejanje, vse svoje nehanje uravnajte tako, da vas domovina pogrešala ne bo! Zgledujte se ob slavnih zgledih, ki so preminili in niso s smrtno svojo koso vznemirili nikogar in ničesar razen pogrebnega zavoda! Slava njihovemu spominu! Domovina se hvaležno klanja njihovemu pepelu.
Mene domovina ne pogreša, na razpoloženju sem bil vladi za svetovalca, pa me ni za svet vprašala nikoli. Skoraj nikoli! Enkrat samkrat me je na cesti ustavila uradna oseba, tako rekoč dostavljalec, in je želela mojega sveta, kam naj krene korake, da pride na Mišićevo cesto. Priznam, da nisem vedel in nisem ustregel. Ali sta tisti hip stala poleg moje blagopokojne zemeljske malenkosti en magistratni in en policijski ravnatelj in tudi nista vedela in je sploh bilo odveč tisto vprašanje, ko smo z vladnim dostavljalcem vred stali takrat baš na Mišićevi cesti. Nič za to! Na razpoloženje pa sem vedno bil vladi, toda se mojega sveta ni poslužila vlada: ni me pogrešala in me ne bo. O, kako sladka je taka zavest!
Ta stvar je torej v redu.
Le na razglednico še nisem odgovoril, ki sem jo bil prejel z Bleda.
In moje knjige me nekoliko skrbe. Imam jih tri omare in štiri police in na pisalni mizi so, na pianinu so, na omarah in pod posteljo. Pod streho pa jih imam v štirih zabojih.
Te pod streho bodo požrle podgane, te knjige mi ne delajo preglavice.
Ali s tistimi ne vem, kaj bo, ki so v stanovanju. Tako se mi zdi – kar jih je leposlovnih, jih bo žena, neutolažna moja vdova, razposodila. Pa žena ne pazi, in če je delo v treh knjigah, rada najprej posodi zadnjo knjigo. In jih bo razposodila damam, ki bodo mirno brale tretjo knjigo in ne bodo zapazile, da so pričele roman brati na koncu. In to bo kolikor toliko v kvar literaturi.
Drugače pa, kakor rečeno, neizprosna moja smrtna kosa ni napravila posebnih neprilik in je ostalo vse pri starem.
In kar se tiče honorarja; honorar mi lahko pošlje slavno uredništvo slej kakor prej na stari naslov.
