Zamisel, da napišem knjigo o totalitarizmu, se mi je prvič porodila 4. novembra 2017. Bolje rečeno, takrat se je ta prvič pojavila v mojem znanstvenem dnevniku – zvezku, ki ga uporabljam za zapisovanje vsega, kar bi mi lahko koristilo za kasnejši članek ali knjigo.

 

Takrat sem bival v brunarici v Ardenih, ki je bila v lasti mojih prijateljev. V zgodnjih jutranjih urah, ko je vzhajajoče sonce osvetlilo okoliške gozdove, sem odprl svoj dnevnik, da bi zapisal misli, ki so se mi porodile ponoči. Morda sem zaradi miru in tišine naravnega okolja postal občutljivejši kot po navadi, toda tega novembra zjutraj me je prevzela otipljiva in ostra zavest o novem totalitarizmu, ki je pustil svoje seme in strdil tkivo družbe.

 

Leta 2017 tega ni bilo več mogoče zanikati: poseganje vlad v zasebno življenje se je izjemno hitro povečevalo. Doživeli smo razgradnjo pravice do zasebnosti (zlasti po 11. septembru 2001), glasovi proti so bili vse bolj cenzurirani in zatirani (zlasti v zvezi z razpravo o podnebnih spremembah), povečevalo se je število vsiljivih ukrepov varnostnih sil in še mnogo več. 

 

Za tem dogajanjem pa niso stale zgolj vlade. Hiter vznik »prebujajoče se« kulture in naraščajoče gibanje proti podnebnim spremembam sta prinesla s sabo poziv k novi, nadvse strogi vladi, poziv, ki je vzniknil iz vrst prebivalstva samega. Teroristi, podnebne spremembe, heteroseksualni moški in kasneje virusi so veljali za preveč nevarne, da bi se jih lotili s staromodnimi sredstvi. Tehnološko »zasledovanje in spremljanje« prebivalstva je postalo vse sprejemljivejše in je celo veljalo za nujno.

 

Distopična vizija nemško-judovske filozofinje Hannah Arendt se je prikazala na družbenem obzorju: nastanek novega totalitarizma, ki ga ne bodo več vodili nastopaški »voditelji množic«, kot je bil Stalin ali Hitler, temveč dolgočasni birokrati in tehnokrati.

 

Tistega novembrskega jutra sem pripravil načrt za knjigo, v kateri bi raziskal psihološke izvore totalitarizma. Takrat sem se spraševal, zakaj se je totalitarizem kot oblika državnosti pojavil šele v prvi polovici dvajsetega stoletja – s tem pa tudi, kako se razlikuje od klasičnih diktatur iz preteklosti. Spoznal sem, da se temeljna razlika skriva v psihologiji.

 

Diktature temeljijo na primitivnem psihološkem mehanizmu, še posebej na zastraševanju prebivalstva, izvirajočem iz brutalnega potenciala diktatorskega režima. Po drugi strani pa totalitarizem izvira iz zahrbtnega psihološkega procesa oblikovanja množic. 

 

Šele temeljita analiza tega procesa nam omogoča razumeti šokantno vedenje »totalitariziranega« prebivalstva skupaj s pretirano pripravljenostjo posameznikov, da žrtvujejo osebne interese iz solidarnosti s kolektivom (tj. z množicami), z globoko nestrpnostjo do disidentskih glasov ter izrazito dovzetnostjo za psevdoznanstveno indoktrinacijo in propagando.

 

Oblikovanje množic je pravzaprav vrsta skupinske hipnoze, ki uničuje posameznikovo etično samozavedanje in mu odvzame sposobnost kritičnega razmišljanja. Ta proces je po naravi zahrbten; prebivalstvo nič hudega sluteč postane njegova žrtev. Yuval Noah Harari pravi, da večina ljudi premika k totalitarnemu režimu niti ne opazi. Totalitarizem običajno povezujemo predvsem z delovnimi, koncentracijskimi in uničevalskimi taborišči, vendar so zadnja le osupljiva zaključna faza daljšega procesa.

 

* * *

 

Mesece in leta kasneje, ko sem naredil te uvodne zapiske, je bilo v mojem dnevniku čedalje več omemb totalitarizma. Okoli njega so se vrtele vedno daljše niti, ki sem jih organsko povezal z drugimi področji svojega akademskega zanimanja. Tako se je na primer psihološki problem totalitarizma dotikal krize, ki je izbruhnila v znanstvenem svetu leta 2005; teme, ki sem jo širše raziskoval v doktorski disertaciji. Površnost, napake, pristranski sklepi in tudi očitne prevare so postali tako razširjenI, da je v znanstvenih raziskavah osupljivo visok odstotek raziskovalnih člankov – na nekaterih področjih celo do 85 odstotkov – prišel do popolnoma napačnih sklepov. In s psihološkega vidika je najbolj fascinantno, da je bila večina raziskovalcev povsem prepričana, da so svoje raziskave izvajali bolj ali manj pravilno. Nikakor se niso zavedali, da jih raziskave ne približujejo dejstvom, temveč ustvarjajo neko novo, umišljeno resničnost.

 

To je seveda resen problem, zlasti za sodobne družbe, ki polagajo svojo vero v znanost kot najzanesljivejši način razumevanja sveta. Poleg tega je zgornji problem neposredno povezan s pojavom totalitarizma. Pravzaprav Arendtova razkriva ravno to: v ozadju totalitarizma je slepa vera v svojevrstno statistično-številčno »znanstveno fikcijo«, ki nakazuje »skrajen prezir do dejstev«. »Idealni subjekt totalitarne vladavine niso prepričani nacisti ali prepričani komunisti, ampak ljudje, za katere razlika med dejstvi in fikcijo ter razlika med resnico in lažjo ne obstajata več.«

 

Slaba kakovost znanstvenih raziskav razkriva temeljnejši problem: naš znanstveni svetovni nazor ima bistvene pomanjkljivosti, katerih posledice daleč presegajo področja akademskega raziskovanja. Te pomanjkljivosti so tudi izvor globokega kolektivnega nelagodja, ki je v zadnjih desetletjih v naši družbi vse bolj občutno. Pogled ljudi na prihodnost je zdaj zamegljen s pesimizmom in brezperspektivnostjo, in to vsak dan bolj. Če civilizacije ne bo odplaknilo dvigovanje morske gladine, jo bodo zagotovo odnesli begunci. Velika zgodba o družbi – zgodba o razsvetljenstvu –, milo rečeno, ne vzbuja več enakega optimizma in pozitivizma kot še nedavno. Veliko prebivalstva je ujetega v skoraj popolno družbeno izolacijo; opažamo izredno povečanje odsotnosti z dela zaradi duševnega trpljenja; čezmerno rast uporabe psihotropnih zdravil, kakršne še ni bilo; ter epidemijo izgorelosti, ki hromi celotna podjetja in vladne institucije.

Leta 2019 je bila ta zadrega jasno občutena v mojem lastnem poklicnem okolju. Okoli sebe sem videl ogromno kolegov, ki so prenehali hoditi na delo zaradi psiholoških težav, kar je oteževalo celo sposobnost za opravljanje osnovnih vsakdanjih opravil. Tisto leto sem na primer potreboval skoraj devet mesecev za pridobitev podpisa na pogodbi, potrebnega za začetek raziskovalnega projekta. Univerzitetni oddelki, ki bi morali pregledati pogodbo in jo odobriti, so se ukvarjali z navalom odsotnosti z dela, saj je bil zaradi duševnega trpljenja vedno nekdo na bolniškem dopustu, tako da pogodba preprosto ni bila dokončana. V tem obdobju so se vsi kazalniki socialnega stresa eksponentno dvignili. Vsak, ki je seznanjen s teorijo sistemov, ve, kaj to pomeni: sistem je usmerjen v prelomno točko. Je na robu reorganizacije in iskanja novega ravnovesja.

 

Konec decembra 2019 – v prej omenjeni brunarici v Ardenih – sem si v družbi prijateljev privoščil majhno napoved. Nekega dne se bomo zbudili v drugačni družbi. Ta intuitivna slutnja me je celo spodbudila k ukrepanju. Nekaj dni pozneje sem šel na banko odplačat hipoteko za svojo hišo. Mogoče to z ekonomskega oziroma davčnega vidika ni bilo pametno, a to me ni zanimalo. Predvsem sem si želel povrniti samostojnost; nisem se želel počutiti zadolženega in vpletenega v finančni sistem, ki je – po mojem mnenju – imel pomembno vlogo pri družbeni zaslepljenosti, ki se je kmalu pojavila. Bančni uslužbenec je prisluhnil moji zgodbi; celo strinjal se je z mano. Vendar je vseeno hotel vedeti, zakaj sem bil tako odločen. Tudi poldruga ura pogovora ni bila dovolj, da zapolni praznino njegovega vprašanja. Na koncu sem ga pustil v negotovosti, dolgo po koncu delovnega časa njegove podružnice, ki se bo kmalu za vedno zaprla.

 

* * *

 

Nekaj mesecev kasneje – februarja 2020 – je svetovna vas začela pokati pri temeljih. Svet se je začel spopadati z najavljajočo se krizo, katere posledice so bile nepredvidljive. V nekaj tednih je vse ljudi prevzela zgodba o virusu – zgodba, ki je nedvomno temeljila na dejstvih. Toda na kakšnih? Prvi vpogled v »dejstva« so nam omogočili posnetki iz Kitajske. Virus je kitajsko vlado prisilil, da je sprejela najbolj drakonske ukrepe. Celotna mesta so bila v karanteni, nove bolnišnice in posamezniki v belih oblačilih so razkuževali javne prostore. Mestoma so se pojavile govorice, da totalitarna kitajska vlada pretirava in da novi virus ni hujši od gripe. Po svetu pa so krožila tudi nasprotna mnenja, da je virus gotovo mnogo hujši, kot je bilo videti, drugače nobena vlada ne bi sprejela tako skrajnih ukrepov. V tistem trenutku se je vse skupaj še vedno zdelo daleč od naše obale in domnevali smo, da nam zgodba ne omogoča, da bi izmerili celoten obseg dejstev.

 

Vse do trenutka, ko je virus prispel v Evropo. Takrat smo začeli sami beležiti okužbe in smrtne primere. Videli smo slike prenatrpanih urgenc v Italiji, konvoje vojaških vozil, ki prevažajo trupla, in mrtvašnice, polne krst. Priznani znanstveniki z univerze Imperial College so samozavestno napovedali, da bo brez najbolj drastičnih ukrepov virus zahteval desetine milijonov življenj. V Bergamu so se sirene oglašale podnevi in ponoči ter utišale vsak glas v javnem prostoru, ki si je drznil dvomiti o dejstvih. Od tedaj se je zdelo, da se je zgodba zlila z dejstvi, in negotovost je postala gotovost.

Nepredstavljivo je postalo realnost: postali smo priče nepričakovanemu preobratu skoraj vseh držav na Zemlji, da so lahko sledile zgledu Kitajske in postavile ogromne množice ljudi dejansko v hišni pripor – položaj, za katerega so izumili izraz »lockdown«. Nastala je nadrealistična tišina – zlovešča in hkrati odrešujoča. Nebo brez letal, prometne žile brez zgoščenega pretoka vozil ob prometnih konicah; prah na lovu za jalovimi željami se je polegel in v Indiji je zrak postal tako čist, da je bilo v nekaterih krajih prvič po tridesetih letih na obzorju spet mogoče videti Himalajo.

 

Ni se ustavilo pri tem. Videli smo tudi izjemen prenos moči. Strokovnjaki virologi so bili – kot prašiči Georgea Orwella, najpametnejše živali na kmetiji – poklicani, da nadomestijo nezanesljive politike. Živalsko farmo so vodili z natančnimi (»znanstvenimi«) informacijami iz časa kuge. Vendar se je kmalu izkazalo, da so imeli ti strokovnjaki kar nekaj skupnih – človeških napak. V svojih statistikah in grafih so delali napake, ki jih celo »navadni« ljudje ne bi tako zlahka storili. Šli so celo tako daleč, da so vse smrti šteli kot smrti zaradi koronavirusa, skupaj z ljudmi, ki so denimo umrli zaradi srčne kapi.

 

Tudi svojih obljub niso izpolnili. Ti strokovnjaki so se zavezali, da bodo vrata v svobodo znova odprli po dveh odmerkih cepiva, toda ko je napočil ta čas, se stvari niso spremenile, zato so prišli na dan s potrebo po tretjem. In tako kot Orwellovi prašiči so tudi oni včasih spremenili pravila čez noč, neopazno. Najprej so morale živali upoštevati ukrepe, saj število bolnikov ni smelo presegati zmogljivosti zdravstvenega sistema (izravnava krivulje). Toda nekega dne so se vsi zbudili in na stenah našli napise, ki so sporočali, da so ukrepi podaljšani, ker je treba virus izkoreniniti (krivulja se zdrobi). Sčasoma so se pravila spreminjala tako pogosto, da so jih poznali le prašiči. Toda niti to ni bilo tako gotovo.

 

Nekateri ljudje so postali sumničavi. Kako je mogoče, da strokovnjaki delajo napake, ki jih ne bi naredili niti laiki? Ali nas niso ravno znanstveniki popeljali na Luno in nam omogočili interneta? Oni vendar ne morejo biti tako neumni! Kaj je končni cilj? Njihova priporočila nas še naprej vodijo v isto smer. Z vsakim novim korakom izgubljamo čedalje več svoboščin, dokler ne pridemo do cilja in postanemo zgolj QR-kode v velikem tehnokratskem medicinskem poskusu.

 

Tako je večina ljudi sčasoma postala prepričana. Trdno prepričana. Vendar o najbolj nasprotujočih si stvareh. Nekateri ljudje so bili prepričani, da imamo opraviti z ubijalskim virusom, drugi, da je to samo sezonska gripa, spet tretji, da virus sploh ne obstaja in da imamo opraviti s svetovno zaroto. Nekaj pa je bilo tudi takšnih, ki so dopuščali negotovost in so se nenehno spraševali, kako ustrezno razumeti aktualno dogajanje v naši družbi.

 

* * *

 

Koronavirusna kriza ni prišla kar naenkrat. Uvršča se v niz vse bolj obupanih in avtodestruktivnih družbenih odzivov na objekte strahu: teroriste, globalno segrevanje, koronavirus. Vsakič ko se v naši družbi pojavi novi predmet strahu, je v sodobnem načinu razmišljanja samo en odziv in samo ena obramba: povečan nadzor. Pri tem v celoti prezremo dejstvo, da lahko človeško bitje prenese le omejeno količino nadzora. Prisilni nadzor vodi v strah, strah pa v še večji prisilni nadzor. Družba na lepem postane žrtev začaranega kroga, ki neizogibno vodi v totalitarizem, kar pomeni v skrajni vladni nadzor, ki sčasoma privede do radikalnega uničenja tako psihološke kot fizične integritete ljudi.

 

Trenutni strah in psihološko nelagodje moramo upoštevati kot poseben problem – problem, ki ga ni mogoče omejiti na virus ali kateri koli drugi »predmet grožnje«. Naš strah izvira iz povsem drugega razloga – neuspeha Velike pripovedi naše družbe. To je pripoved mehanicistične znanosti, v kateri je človek zveden na biološki organizem. Pripoved, ki ne upošteva psihološke, simbolne in etične razsežnosti človeka, kar ima lahko uničujoči učinek na medčloveške odnose. 

 

Nekaj v tej pripovedi človeka pripravi do tega, da se izolira od sočloveka in narave; nekaj v njej ga privede do tega, da preneha resonirati s svetom okoli sebe; nekaj v njej ga spremeni v atomizirani subjekt. Ravno ta atomizirani subjekt je po Hannah Arendt elementarni gradnik totalitarne države.

 

Totalitarizem ni zgodovinsko naključje. V končni analizi je logična posledica mehanicističnega mišljenja in blodnega prepričanja o vsemogočnosti človeške racionalnosti. Kot tak totalitarizem značilno opredeljuje razsvetljensko tradicijo. O tem so pisali številni avtorji, čeprav doslej še ni bilo tema psihološke analize. Ta knjiga zapolnjuje to vrzel. Analizirali bomo simptom totalitarizma in ga umestili v širši kontekst družbenih pojavov, katerih del je.

 

Prvi del (poglavja od 1 do 5) obravnava način, po katerem mehanistično-materialistični pogled na človeka in svet ustvarja specifične družbeno-psihološke razmere, v katerih uspevata oblikovanje množic in totalitarizem. Drugi del (poglavja od 6 do 8) podrobno opisuje proces oblikovanja množic in njegovo povezavo s totalitarizmom. Tretji del (poglavja od 9 do 11) raziskuje način, s katerim bi lahko presegli sedanje stanje človeka in sveta tako, da bi totalitarizem postal odveč. Pravzaprav se prvi in tretji del te knjige le obrobno nanašata na totalitarizem. V tej knjigi se ne osredotočam na tisto, kar običajno povezujemo s totalitarizmom – koncentracijska taborišča, indoktrinacijo, propagando, temveč na širše kulturnozgodovinske procese, iz katerih izhaja totalitarizem. Ta pristop nam omogoča, da se osredotočimo na najpomembnejše – in to je, da totalitarizem izhaja iz evolucij in teženj, ki potekajo v našem vsakdanjem življenju.

 

Končno ta knjiga raziskuje možnosti za iskanje izhoda iz sedanjega brezizhodnega kulturnega položaja, v katerem se zdi, da smo obtičali. Stopnjevane družbene krize na začetku enaindvajsetega stoletja so manifestacija psiholoških in ideoloških pretresov – premik tektonskih plošč, na katerih sloni svetovni nazor. Doživljamo trenutek, ko se stara ideologija še zadnjič dviguje na oblast, preden se bo sesula. Vsak poskus reševanja sedanjih družbenih problemov – ne glede na to, kakšni so – na podlagi stare ideologije bo stvari samo še poslabšal. Problema pač ne moremo rešiti z isto miselnostjo, ki ga je ustvarila. Rešitev za naš strah in negotovost ni v povečanju (tehnološkega) nadzora. Resnična naloga, ki nas čaka kot posameznike in kot družbo, je oblikovati novi pogled na človeka in svet, poiskati nove temelje za našo identiteto, oblikovati nova načela za skupno življenje z drugimi in znova ovrednotiti pravočasno človeško zmožnost – govoriti resnico.